Bojevanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. avgust 2016 / 09:46

»V zadnjem času je postalo modno podcenjevanje pomena bitk v medčloveških odnosih. Mnogi velikih spopadov v zgodovini nič več ne štejejo za odločilne. Pa vendar je bilo preživetje vsake civilizacije odvisno od njene usposobljenosti za vojskovanje in, kar je še pomembnejše, za zmago v bitkah. Če bi Grki bili poraženi pri Salamini, bi na naših univerzah zdaj morda poučevali staro perzijščino kot sredstvo za razumevanje temeljev naše civilizacije. Če bi Mavri pri Poitiersu porazili Karla Martela in njegovo vojsko, bi bile evropske katedrale prav mogoče mošeje. Če bi bojevnik po imenu Mohamed podlegel ranam v spopadu med arabskima mestecema, bi bil svet povsem drugačen. Bitke, je dejal Winston Churchill, so 'ločila' zgodovine. Kartagina, Kordova in Zhao (ena iz obdobja vojskujočih se držav na Kitajskem) so bile nekoč mogočne in uspešne države, a niso opravile nenadnega preizkusa bojevanja in so izginile v zgodovini, medtem ko so države, kot so Britanija, Francija, Kitajska in Združene države, dobesedno nastale v vojni; njihove meje, jezike in sisteme vladanja so najprej vsilili in nato še preizkusili spopadi. Pa vendar se danes vojne strahote neposredno dotaknejo le peščice nas v razvitem svetu. Štejemo jih za odklon, za nevarnost, ki bi se je naši voditelji morali izogniti. Ta knjiga zelo živo ponazarja, da je bila vojna skozi zgodovino pravilo. Obdobja miru so bila pravzaprav izjema, vedno krhka in le poredkoma daljša od enega rodu. Ko skupine ljudi pridejo v stik, se med njimi pojavijo spori, ki jih je mogoče razrešiti mirno ali nasilno. Mao Zedong je dejal: 'Politika je vojna brez prelivanja krvi, vojna pa je politika s prelivanjem krvi.'«

Gornji odlomek je iz Predgovora te knjige, njen avtor je R. G. Grant, prevedla jo je Mojca Vodušek, izšla je v zbirki Velika slikovna enciklopedija. Prikazuje bitke, bojevnike, orožje in tehnologije, zajema pet tisoč let zgodovine in geografsko zaobseže ves svet. Med orožji je na začetku 250 tisoč let stara paleolitska kamnita sekira, na koncu so lasersko vodeni izstrelki, pametne bombe, brezpilotna vohunska letala in druga visokotehnološka orožja, ki so jih Američani uporabili v napadu na Irak leta 2003. Omogoča drzne primerjave med tehnikami bojevanja; učinek Džingiskanovih kolon hitro se premikajočih konjenikov je presenetljivo podoben učinku nemških oklepnikov, ki so se spomladi leta 1940 prebijali skozi Francijo. Glavna stalnica bojevanja skozi tisočletja pa je brezčasna domiselnost bojevnikov, zlasti poveljnikov.