Po tihem zapeljani

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 12. avgust 2016 / 10:07

Naloga nas staršev je, da otroke vzgajamo v samostojne in odgovorne osebnosti. To nam bo lažje uspevalo, če jih bomo nesebično in brez pričakovanj zasipali z ljubeznijo in s stalnim postavljanjem mej do odrasle dobe. Vedno mora veljati pravilo, da starši skrbimo za otroke in ne otroci za starše. V čustvenem smislu to pomeni, da otrok pride k staršu po tolažbo in da otroka potolaži starš. Celo v odrasli dobi je dovoljeno, da otroci dobimo čustveno razumevanje od staršev – in takrat ne pričakujemo nasvetov, temveč le poslušanje in razumevanje. To je naravno. Zelo naravno je tudi, da odrasel človek uravnava svoja težka čustvena stanja (slabo voljo, razočaranja, trenutke potrtosti, prestrašenost, osramočenost, jezo …) v odnosih z odraslo osebo. V zakonu to konkretno pomeni, da mož in žena svoja nesoglasja rešujeta sama in si medsebojno pomagata. Ker pa so odnosi med zakonci/partnerji pogosto bolj podobni »podrti drvarnici« in ker se čustvena energija nekam mora preusmeriti, starši mnogokrat odreagiramo zelo slabo – izkoristimo otroke in jim pripovedujemo svoje čustvene težave. Niti ni treba, da govorimo. Mi točno vemo, kdaj uporabimo otroka, da nas čustveno potolaži. Zadostuje že, da je otrok poleg in da nam zapolni praznino, kar bi kot odrasla oseba moral urediti z odraslo osebo (mož z ženo ali obratno).

Takšni otroci se na začetku počutijo privilegirane in posebej izbrane, da lahko pomagajo tolažiti očeta ali mamo. Tako nastanejo očetove princeske in mamini sinčki. V resnici ti otroci točno vedo, da nekaj ni v redu. Navzven se smehljajo in trudijo ustreči staršu nasprotnega spola, v njih pa tlita bes in jeza, čisto globoko v sebi pa se celo počutijo krive za situacijo. Zelo je nenaravno, da otroci čustveno skrbijo za starše. Ti otroci pozabijo nase in na svoje želje in potrebe. Neumorno skrbijo za odraslega, starš, ki to dopušča (in ne uredi sebe v odnosu z odraslo osebo) pa otroku dela škodo za vse življenje. Kajti ti postaršeni otoci, bodo v odrasli dobi do skrajnosti skrbeli za svojega partnerja (čeprav jim on ne bo vračal ljubezni), se bodo iztrošili v skrbi za druge ljudi (tako so pač navajeni), igrali bodo perfekcioniste (kot so morali doma za vse poskrbeti) … Žal pa bodo v celoti pozabili nase, kot so morali nekoč pozabiti, da imajo kot otroci pravico, da nekdo (starši) nesebično skrbi zanje, da jih posluša in da mu ni treba skrbeti za čustvene težave odraslih ljudi. Pravo odrešenje za tako čustveno ranjene ljudi je spoznanje, da jim preprosto ni treba čustveno skrbeti za druge (kar pa ne pomeni, da ne smejo biti sočutni do drugega). In da jim pripadajo lastne želje in potrebe. Torej starši – uredimo stvari med seboj in dopustimo otrokom, da živijo svoje otroštvo.