Učiteljica, ki je generacije otrok naučila ljubiti glasbo

Čeprav se je že pred petnajstimi leti upokojila, Marija Kolar ostaja tesno povezana z glasbo, poučevanjem in Radovljico. Učiteljica na radovljiški glasbeni šoli je vzgojila generacije mladih, ki jih kot odrasle srečuje na koncertih klasične glasbe, ter utrla pot marsikateremu nadarjenemu otroku, ki si je glasbo kasneje izbral za poklicno in življenjsko pot.

Marija Kolar je kot mlada učiteljica glasbe v Radovljico prišla leta 1962. Petnajst let se je v službo vozila iz Ljubljane, nato se je z družino preselila v enega od radovljiških blokov, kjer živi še danes. Do leta 2000, ko se je upokojila, je kot učiteljica glasbene teorije ter mentorica skupin najmlajših učencev vzgojila številne generacije otrok, ki so prav zaradi nje vzljubili glasbo; ne le kot glasbeniki, večina predvsem kot navdušeni poslušalci. Pred dvajsetimi leti je kot predsednica Društva ljubiteljev stare glasbe prevzela vodenje Festivala Radovljica, ki se v Linhartovem mestu te dni odvija že 34. zapored. Prejšnji petek je za svoje življenjsko delo na področju glasbe prejela veliko plaketo Občine Radovljica.

Otroštvo ste preživeli na Goriškem, v glasbeni družini. Verjetno ste doma veliko prepevali?

»Seveda, vsi smo bili bolj glasbeni. Trije fantje in tri dekleta smo bili. Oče je, ko mi je bilo deset let, vso družino preselil v Šempeter pri Gorici, kjer nas je vpisal v glasbeno šolo. Igrala sem klavir. Leta 1958, s šestnajstimi leti, sem šla na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano.«

Z idejo da ...?

»Da se bom ukvarjala z glasbo. Nobenih velikih načrtov nisem imela. Glasba me je vedno vlekla, ambicij, da bi bila koncertna glasbenica, pa nikoli nisem imela. Kasneje so v Ljubljano prišli še drugi iz družine in oče je rekel: Marija, zdaj si boš pa morala najti štipendijo. Pa sem jo. Pobrskala sem po časopisih in našla zapis, da v Radovljici – kjer še nikoli prej nisem bila – ponujajo štipendije. Odpravila sem se na tedanjo občino in res dobila štipendijo za dve leti. Denarja je bilo dovolj za internat. Po dveh letih, 1962. leta, sem jo začela vračati.«

Kdo vas je učil poučevanja?

»Nihče, pravzaprav. Ko končaš šolo, te vržejo v vodo, tako je menda pri vseh poklicih. Ampak jaz sem imela tako rada otroke, da mi ni bilo težko. Nikoli nisem gledala le na učni načrt, vedno predvsem na to, kakšne otroke imam v razredu. Pri delu sem imela srečo, da je bil toliko let moj ravnatelj Egi Gašperšič, s katerim sem se lahko pogovorila o vseh svojih idejah za delo. Vedno sem bila mnenja, da na glasbeni šoli ne izobražujemo samo bodočih glasbenikov, ampak ljudi na splošno, ki bodo z znanjem, ki ga bodo pridobili pri nas, s seboj v življenje nesli nekaj lepega.«

Pri vašem pouku glasbene teorije se je vedno tudi prepevalo.

»Verjetno sem to prinesla od doma, kjer smo ogromno peli. Oče je bil navdušen pevec ... Sicer pa: kaj pa naj bi otroci počeli v glasbeni šoli, če ne peli in poslušali?! Teorija je nekaj, kar mora biti za zraven.«

Kako mlade prepričati, da poslušajo tudi klasično glasbo?

»V bistvu ni recepta. Treba je prisluhniti otrokom in izvedeti, kaj jih zanima. Najlepše je, če najdeš zgodbo, ki jih navduši. Vedno sem vedela, kdaj sem imela dobro uro. To je bilo takrat, ko so mi rekli: 'Dajmo tole še enkrat poslušat ...' In naslednjo uro spet. Saj vem, da so me kdaj nagovarjali k poslušanju glasbe tudi za to, da nismo nadaljevali s snovjo, ampak vedno sem stala na stališču, da jim je treba dati nekaj, kar bodo nesli s seboj v življenje, nekaj, kar jim bo ostalo. Pojmi, kot so lestvice, intervali, akordi ... jim že ne bodo. Če pa jim pokažeš, kako lepo zveni določen interval, jim daš možnost, da ga zaigrajo, zapojejo, ga preizkušajo ... je to tisto, kar ostane.«

Kaj naj bi torej otrok prinesel iz glasbene šole?

»Pozitivne občutke, spoznanja o glasbi. Niti ne toliko znanja, to otroci pozabijo. Ostane jim tisto, kar doživijo. In če v mladosti nekaj doživijo, to peljejo naprej. Morda ne takoj, ampak takrat, ko dozori. Zato hodijo na koncerte, prireditve, poslušajo, morda igrajo in se imajo zraven lepo.«

Doživetja, pravite. Kot tiste ekskurzije na koncerte v Ljubljano, na katere ste z vlakom peljali po sto otrok iz Radovljice?

»Saj jih nisem sama, kolegi so mi pomagali (smeh)! Zbirala sem dobre programe odprtih matinej v Filharmoniji. Dogovorila sem se z ustanovo in jim zagotovila, da bom pripeljala vzgojene poslušalce, ki ne bodo delali kravala v dvorani. Organizatorji so vedno rekli, da so krasni. Seveda je bilo treba na teh naših pohodih poskrbeti, da so imeli otroci v Ljubljani tudi kaj za sprostitev. V času, ko so imeli pri nas tekoče stopnice samo v Maximarketu, na primer, je bila vožnja iz nadstropja v nadstropje veletrgovine ena najljubših zabav otrok, ki sem jih pripeljala v prestolnico!«

Pa je še kdo v tistem času vozil po sto otrok na koncerte v Ljubljano?

»Kje pa! Z vlakom pa še posebno ne. Meni se sicer to ni zdelo nič nenavadnega, ne vem, zakaj, morda zato, ker me nikoli ni strah, ne življenje pač gledam s pozitivne strani.«

Na stotine otrok ste poučevali. Kako ste prepoznavali tiste največje talente? So se vsi, ki ste jih prepoznali kot najbolj talentirane, tudi razvili v odlične glasbenike?

»V veliki večini so se. Prepoznati pa jih ni tako zelo težko. Otrok odpoje melodijo, odploska ritem, sliši ... vse mu je jasno, ker je glasbo prinesel s seboj v življenje, nihče ga ni naučil. Glasbeni pedagog ga le čuva in usmerja. Ko sem delala s skupinami najmlajših otrok, so me kolegi učitelji pogosto spraševali: 'Marija, imaš kakšnega dobrega med svojimi učenci?' Po navadi sem odgovorila: 'Še malo, kakšno leto počakaj, potem pa bo.' Nikoli nisem hitela; ko otrok pokaže notranjo željo, da gre naprej, ga usmerim na naslednjo stopnjo. Zato ne maram sprejemnih izpitov. Težko je v tistih nekaj minutah prepoznati, kdo je obetaven in kdo ne. Vsak otrok ne more takoj pokazati vsega, kar zna. Sploh če ga prav ne vprašaš, ne usmeriš pravilno ... kako boš ugotovil, kakšen je v resnici?«

Kaj bi rekli, gospa Kolar, ste bolj glasbenica ali bolj pedagoginja?

»Joj, kakšno vprašanje ... Glasbena pedagoginja sem. Glasba me zelo zanima – in ko jo pomešam s poučevanjem, dobim tisto pravo, mojo pot.«

Če bi vas starši vprašali, zakaj je prav, da gre otrok v glasbeno šolo, kaj bi odgovorili?

»Najprej bi želela spoznati otroka in nato bi odgovorila. So bili tudi primeri, ko sem rekla, da nima smisla siliti. Sicer pa mislim, da se otrok z glasbo nauči nekega posebnega reda, posebne miselne sposobnosti, kar mu pomaga tudi sicer v razvoju.«

Pri organizaciji Festivala Radovljica se že skoraj 35 let angažirate na povsem drugačen način, kot je pedagoško delo. Načrtno ali naključno?

»Bil je slučaj. Tu v Radovljici je s prvimi festivali stare glasbe začel kolega Klemen Ramovš. Ker smo bili zelo povezan kolektiv, smo mu vsi pomagali. Ko je Ramovš Festival razvil tako visoko, da se mu je Radovljica zdela premajhna, je odšel. Žal nam je bilo, da bi šlo vse delo v nič, zato smo v začetku devetdesetih prosili tedanjega župana Černeta, naj nam dovoli, da s festivalom nadaljujemo.«

Otroštvo ste preživeli na Goriškem, bili dvajset let Ljubljančanka, zdaj pa že skoraj štirideset let živite v Radovljici. Če vas kdo vpraša, od kod ste, kaj mu odgovorite?

»Ja, da sem Radovljičanka, kaj pa!? Nikoli ne rečem, da sem z Zavrha, iz Šempetra, Gorice ... Kje neki! In nikoli ne bi živela drugje. Na proslavi sem povedala, da delam tisto, kar čutim, kar sem. S tem, kaj sem in kdo sem, sem si bila vedno na jasnem. Da v kraju, kjer živim, moje delo cenijo in tudi javno prepoznajo, pa je tisto, kar mi največ pomeni.«