Kovani izdelki so nakit hiše

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 9. avgust 2016 / 11:08

Kovaštvo Stara fužina iz Šmarce pri Kamniku je pred poletjem kot edina kovačija v Sloveniji prejelo certifikat preverjene kakovosti kolektivne tržne znamke Srce Slovenije za celotno ponudbo svojih kovaških izdelkov. To priznanje pa ne preseneča, saj gre za kovačijo z večstoletno tradicijo in eno redkih pri nas, kjer prav vse še vedno izdelajo ročno.

Že prvi vtis ob obisku Kovaštva Stara fužina priča o tem, da ima tradicija v hiši pomembno mesto. Sprejemnico krasijo fotografije šmarskega fotografa Petra Nagliča, ki je s svojim fotoaparatom upodobil kovačijo ob tedanji mlinščici, kakršna je bila v 30. letih prejšnjega stoletja, za kako dolgoletno dejavnost pri hiši gre, pa opozarja tudi letnica 1728 na pročelju kovačije.

Mlinščice ni več, 'norci' ostajajo

»Kovaštvo ima v naši družini že vsaj tristoletno tradicijo. Najstarejši pisni viri o Grašičevi oz. takrat še Klemenčevi kovačiji, ki nam jih je uspelo najti, segajo v leto 1728, znano pa je, da se je tu kovalo tudi že prej. A naša kovačija je bila od nekdaj znana kot stara fužina, zato smo to ime zapisali tudi v ime podjetja,« nam v uvodu pove Janko Grašič, ki železo kuje že praktično vse svoje življenje, kovačijo pa vodi od leta 1984. Kovači so bili že njegovi predniki, zato ni prav nič pomišljal, ko je že kot majhen fantič prijel za kladivo in se v kovačiji pri delu pridružil očetu, ki se je te obrti izučil na Češkem. Vzmetna kladiva, med kovači znana kot 'norci', je nekdaj poganjala mlinščica, ko pa so jo oblasti leta 1977 zasule, je v kovačijo prišla elektrika. A železo se še vedno segreva v ognju, in sicer s pomočjo koksa, saj ga je za primerno oblikovanje treba segreti do 1200 stopinj. Delavnica na prvi pogled deluje, kot bi se čas v njej ustavil, saj se vse še vedno vrti okoli velikega kurišča, osnovno orodje kovača pa so poleg kladiv le še številne klešče. V pomoč so jim trije 'norci', najstarejši nosi letnico 1895 in še vedno svoje delo opravlja prav vsak dan.

Kovači so umetniki

Nekdaj so bili v šmarski kovačiji znani po umetnostnem in orodnem kovaštvu, saj so znali izdelati vse vrste poljedelskega orodja, danes pa se posvečajo predvsem umetnemu kovaštvu. In čeprav se zdi, da kovani izdelki zaradi vrste drugih materialov in masovnih načinov izdelave izgubljajo pomen, temu ni tako. Kovačeva osnova so šestmetrske železne palice, ki se pod spretnimi in občutka polnimi rokami spreminjajo v najrazličnejše umetelne izdelke – vrtna vrata, ograje, zaščitne okenske mreže, luči, kljuke in zapahe, garniture za kamine, ogrodja za stole, mize in postelje, izveske in ornamente, nagrobne križe in vrsto drugih izdelkov. »Omejitev praktično ni, morda le statika in velikost izdelka. Praktično vse načrte za izdelke v sodelovanju z naročnikom narišem sam, kovaško delo pa je pravzaprav umetnost. Čeprav je fizično naporno, gola moč prav nič ne koristi, če kovač nima občutka za oblikovanje. Gre namreč za izključno ročno delo in niti dva udarca s kladivom, niti dva izdelka ne moreta biti enaka.«

Mlade kovače je težko izučiti

V Kovaštvu Stara fužina kladivo danes vihtijo trije kovači, v najboljših letih jih je bilo tudi dvanajst. A potrebovali bi jih več, saj je povpraševanja dovolj, ročno kovaštvo je namreč vedno bolj cenjeno. »Kovani izdelki so nakit hiše, tega se zavedajo številni, a kot lahko z nakitom nekaj polepšamo, lahko tudi precej zgrešimo, zato je treba delati z občutkom. Je pa težko dobiti dobre sodelavce, tudi med mladimi ni kaj dosti zanimanja. Kakšnega vajenca bi z veseljem izučil, a jih preprosto ni,« ugotavlja Janko Grašič in ob koncu ponosno doda, da njihove izdelke lahko najdemo povsod po Kamniku in drugih gorenjskih mestih (pa tudi v tujini), ne manjkajo pa niti v njegovi domači hiši, saj pravi, da v tem primeru ni »kovačeva kobila«.