Dezerter

Besedilo: Urška Peternel
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 7. avgust 2016 / 09:56

»Sem totalni dezerter … A če bi bil vsak od nas dezerter, bi bil svet povsem drugačen, svet brez nesmiselnih vojn ...«

To so besede v Sloveniji živečega ruskega umetnika Nikolaja Mašukova, sogovornika v danes objavljenem pogovoru ob izidu njegove magične knjige Pravljice izpod Vršiča. Besede globine, ki vabijo k razmišljanju …

Mnogi sogovorniki, ki jih spoznavamo ob svojem novinarskem delu, pustijo sled. Umetniki, športniki, znanstveniki, povsem običajni ljudje … Lahko je sled hipna in kmalu zbledi. Lahko se zariše v obliki preprostih modrosti navadnih ljudi, ki so doživeli že veliko. Lahko pa je sled zarezana v spomin globoko in se ob njej še dolgo pletejo misli. Kot misli ruskega umetnika o življenjski drži in o tem, kako se je nekoč odločil za dezerterstvo in je na svojo odločitev ponosen. A umetnikova drža ni dezerterstvo, ki pomeni strahopetnost, temveč je zavestna odločitev in simbol največjega poguma in pacifizma …

Številni prek intervjujev spoznani sogovorniki navdušujejo z življenjsko držo poštenosti, pokončnosti, optimizma, ko kljub težkim življenjskim preizkušnjam živijo in »človekujejo« smiselno, kot to imenuje dr. Jože Ramovš. Ramovš govori o življenjski drži srčnosti, poguma ali po domače – korajže. Nekateri so po življenjski drži uporniki, spet tretji konformisti. Najbolj občudujem ljudi, ki so si za življenjsko držo izbrali dobroto. Plemenitost, pripravljenost pomagati drugim. Da ima dobrota zdravilne učinke, je učil že Alfred Adler, psihoterapevt in zdravnik, ki je kot »zdravilo« proti potrtosti predpisal naslednji recept: »Skušajte vsak dan nekaj najti, s čimer boste napravili veselje drugemu človeku.«

Seveda srečujemo tudi ljudi, ki so obtičali v življenjski drži trpljenja. Nekateri ljudje vse življenje bolehajo ob večnem »če«, piše dr. Anton Trstenjak. Če bi bil bolj nadarjen, bolj zdrav, bogatejši, imenitnejši … Vse, kar je daleč od njih in nedosegljivo, bi radi imeli, samo tega, kar jim je najbliže in zato – hočeš nočeš – najlaže, to je njihovo lastno življenje, tega se otepajo … A kot poudarja Trstenjak, človek mora sprejeti ravno svoje življenje, kakršno je dobil. V tem, da sprejmemo življenje, je velika modrost pa tudi moč, ki nam vliva zdravje celo v bolezni.

In da v težavah zmoremo vedno znova reči samemu sebi: »Slabo kaže, toda moram zmagati!«