Vrnite pokradene milijarde

Besedilo: Matej Tonin, poslanec NSi
Kategorija: GG Plus / petek, 17. marec 2017 / 18:40

Ogromno potujem po Sloveniji. Srečujem in pogovarjam se z mnogimi državljani. Ko pogovor nanese na aktualne družbene razmere, se pojavi upravičeno vprašanje državljanov: »Kdaj boste tajkunom pobrali nakradene milijarde?« Če želimo vrniti upanje v Slovenijo, je treba odpraviti temeljni vzrok nezadovoljstva in razočaranja: dvojna merila.

Proces privatizacije se je v preteklih petindvajsetih letih v Sloveniji žal izrodil v tri etape »prihvatizacije«. Prva etapa se je začela v devetdesetih, ko so posamezniki, ki so imeli dobro znanje in informacije, zlorabili neznanje in nevednost večine državljanov, ki, opogumljeni z izjavami ekonomista dr. Jožeta Mencingerja, da so certifikati ničvreden papir, niso posvečali pretirane pozornosti takratnemu lastninjenju družbenega premoženja.

Druga etapa »prihvatizacije« je bila še bolj sprevržena. Začela se je v času gospodarske konjunkture po letu 2004, ko so direktorji velikih podjetij želeli postati tudi njihovi lastniki. Podjetij seveda niso kupovali s svojim denarjem, ampak z denarjem podjetja. To so počeli na dva načina. Eni so s fiktivnimi računi velike količine denarja spravljali v davčne oaze. V davčnih oazah parkiran denar je bil namenjen za nakup podjetja. Drugi so za potrebe nakupa podjetja najemali astronomsko visoke kredite, za katere niso imeli ustreznega kritja. Finančna kriza je tovrstno kupovanje podjetij ustavila, vendar je hkrati tudi potopila izčrpana podjetja.

Tretja etapa »prihvatizacije« se odvija prav danes, ko se denar, ki je bil v preteklosti naložen v davčnih oazah, znova vrača v Slovenijo preko najrazličnejših finančnih skladov ali »podjetji – poštnih nabiralnikov«. S tem denarjem izbranci s pomočjo DUTB in SDH poceni kupujejo podjetja. Zanimivo, večinoma prav tista, ki so nasedla v drugi etapi »prihvatizacije«. Seveda pod izjemnimi diskonti oziroma popusti.

Vsi, ki delujemo v politiki, smo prvi poklicani, da s konkretnimi dejanji ukrepamo. Ukradene milijarde je treba vrniti v Slovenijo. V proračun seveda, preko plačanih davkov ali zaplenjenega nezakonito pridobljenega premoženja. Ljudje pričakujejo konkretne rezultate. V Evropi poznamo vsaj dva načina, kako države pridobijo denar iz davčnih oaz; nemški in italijanski pristop.

Nemška Zvezna obveščevalna služba je za 4,2 milijona evrov na črnem trgu odkupila podatke o imetnikih bančnih računov v Liechtensteinu. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je Nemčija od svojih državljanov, ki so imeli denar v davčni oazi, iztisnila mnogo več davka na kapital, kot jo je stal nakup seznama imetnikov bančnih računov v davčni oazi.

Italijani se denarja v davčnih oazah lotevajo nekoliko bolj »mediteransko«. Na vsakih nekaj let razpišejo amnestijo za vse tiste, ki kapital v davčni oazi prijavijo. Zanj plačajo nekoliko nižji davek oziroma v enem delu dobijo davčni odpustek. Na takšen način se v italijanski proračun natečejo milijarde evrov davkov, ki se sicer ne bi nikoli.

Kaj pa pri nas? Resne vneme, da se nakradene milijarde vrnejo v Slovenijo, ne čutim. SDV oziroma UDBA je bila nekoč glavni slovenski operater za finančne mahinacije v tujini. Če veste, da je na njenih temeljih nastala SOVA, potem vam je najbrž jasno, zakaj neke hude gorečnosti za iskanje ukradenih milijard v davčnih oazah ni. Morda je sedaj tudi bolj jasno, zakaj sem že lansko poletje predlagal, da bi morali SOVO razpustiti.