Odpuščanje in sprava

Ni rečeno, da vsako odpuščanje vodi v spravo. Natančneje ko bomo predelali svojo lastno bolečino ob krivici, ki se nam je zgodila, večja je verjetnost, da bomo uspeli in zmogli doseči še spravo. V pomoč nam je duhovni nivo odpuščanja. To velja še zlasti v primerih, ko smo trpeli ali bili poteptani zaradi vrednot, ki nam veliko pomenijo. Takrat smo pripravljeni vključiti tudi duhovni svet, da nam pomaga predelati krivice. Zato imajo verni ljudje prednost, ker se lažje odločijo za odpuščanje. Še vedno pa velja, da bo odpuščanje celovitejše, učinkovitejše in dolgoročnejše, če si upamo izraziti čustvene bolečine.

Lažje bomo odpustili storilcu, če bomo pri sebi ugotovili, kdaj smo že imeli podobne občutke neslišanosti, žalosti in užaljenosti, nevrednosti, zavrnjenosti (vse to, kar je pod jezo, besom in zamero). To velja za odnose na ravni posameznikov. In sicer zato, da bomo lažje sprejeli, da je to v nas in da so se ta občutja le tako boleče prebudila in ponovila ob krivičnem dejanju storilca. Ozaveščanje teh lastnih bolečin in vzorcev je največja garancija, da se to ne bo več ponovilo ali da bo vsaj manj boleče.

Da pride do sprave med žrtvijo in storilcem, se mora najprej žrtev odločiti, da bo od zamere prestopila na pot pripravljenosti za odpuščanje in da bo nato lahko odpustila. Odpuščanje je tako visoko moralno dejanje in se prične kot nevidno dejanje v človekovem srcu. Druga polovica sprave pa je, ko druga stran (sozakonec, ki je storil krivico) prizna nepravično dejanje in se vsaj do neke mere kesa. Gotovo to ne gre hitro. Prvič postopoma priznavamo krivdo, počasi priznavamo notranje boje in bolečine, še težje je to priznati sočloveku. Običajno se branimo z mnogimi izgovori, kaj je kdo storil in česa kdo ni storil. V tem smo celo tako dobri, da se spominjamo podrobnosti v naših prepirih, ki so se zgodili več desetletij nazaj. Vedimo, da je vse to le obramba pred tem, da bi govorili o sebi in svoji notranjosti. Velja za težave v naših zdajšnjih odnosih.

Sprava med nama in med nami nam bo povečala notranji mir. Mi bomo lažje živeli. Z notranjim mirom smo srečnejši in tudi bolj ustvarjalni. Zato je za nas koristno, da se odločimo za odpuščanje in spravo. Res je tudi, da smo vsi enkrat žrtve, drugič storilci slabih dejanj. Zato prevzemimo odgovornost za dobro in slabo v sebi. Nismo svetniki, da bi samo čakali na kesanje drugega. Vsak ima pri sebi kakšno dejanje, ki bi se ga lahko pred sočlovekom pokesal. To so majhni koraki v dobro vseh nas.