Zmagovalka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 2. avgust 2016 / 11:17

Potovanje do cilja, 3. del

»Nežka me je spodbujala, naj grem na svoje. Reva ni vedela, da nimam nobenega denarja, nič. Lahko je bilo govoriti, a ni mi dala recepta, kako to narediti. Nekoč je najin pogovor ujela na ušesa medicinska sestra, ki nama je hodila merit temperaturo. Obljubila je, da se bo pozanimala, ali bi se kje kaj našlo zame, a seveda šele potem, ko bom spet zdrava …«

Azra je po operaciji ostala v bolnišnici še štirinajst dni. Zadnji dan je prišla do nje medicinska sestra in ji predlagala, da sprejme povabilo njenih znancev, ki so imeli picerijo. Potrebovali so nekoga, ki bi bil na voljo za peko tudi pozno zvečer.

»Bilo mi je vseeno, kam grem, da mi le domov ne bi bilo treba! V peki bureka sem bila zelo vešča, zdelo se mi je, da tudi s picami ne bom imela težav. A ni bilo čisto tako. Marsičesa sem se morala naučiti. Malo težje mi je šlo od rok 'šparanje', ha, ha! Točno so mi določili, koliko sira lahko potresem, koliko kosov šunke položim na testo. Lastniki so me sprva imeli za slaboumno senco, za nekoga, ki ne zna šteti do pet. Name so gledali zviška zaradi priimka, ki ni bil ravno vsakdanji, pa tudi zaradi moje zunanjosti. Po operaciji sem bila še drobnejša kot poprej, veliki podočnjaki pa so pričali, da nisem v najboljši koži. To, da so me pustili pri miru, mi je bilo všeč. Lahko sem bila sama s seboj, s svojimi mislimi, spomini. Najbolj sem se bala, da bi me našel Alan. Slepa zaljubljenost vanj se je v moji duši sprevrgla v strah. Ker starejšega brata ni bilo več med živimi, sem se nadejala, da drugim ni toliko do mene, da bi me poskušali poiskati. Sicer so se v času, ko sem bila v bolnišnici, pri meni oglasili le enkrat … Denar, ki sem ga imela skritega, so mi pobrali, sobico, v kateri sem se stiskala, pa so verjetno prav tako zasedli. Kadar je bilo slabo vreme in zato tudi manj obiska v piceriji, sem šla na sprehod. Ni me bilo strah teme. Vse življenje sem bila nekako sama, po drugi strani pa mi je bilo tudi vseeno, kaj se zgodi z menoj. Nikogar nisem imela in nikomur ni bilo mar zame. Včasih sem se poskušala spomniti staršev, zlasti očeta, a mi ni najbolje uspevalo. Pa še nobene fotografije nisem imela pri sebi, da bi jo kdaj pa kdaj pogledala. Edino zvonjenje iz bližnjega zvonika mi je šlo na živce, pa ne vem, zakaj. Preden sem šla spat, sem po mizah in klopeh pobrala revije in časopise. Nikoli nisem zaspala, dokler nisem vsega prebrala. Potem sem si kupila tudi televizijo. Zdelo se mi je, da sem neznansko bogata,« opisuje svoje življenje Azra.

V njihovo vas so po nekem čudnem spletu naključij začeli prihajati člani neke terapevtske skupine. Azra pravi, da so to bili sami izgubljenci. Najprej jih je premetavalo življenje, potem pa so navezali stik s svojo terapevtko, se nanjo navezali do te mere, da sami, brez njene pomoči, sploh niso bili več sposobni živeti. Vsako jutro so tekli, potem pa so se ustavili v piceriji, ki je bila edini lokal daleč naokoli. Naročili so vodo in kapučino. Azra jih je radovedno opazovala iz kuhinje, to pa je bilo tudi vse.

»Nekoč sem slučajno naletela na enega od njih, na Bineta. Bil je starejši gospod, približno mojih let. Ni mi bilo všeč, ker je nosil daljše sive lase. Zaradi tega se mi je zdel zanemarjen. Kar sam od sebe se mi je pridružil, ko sem šla malo peš. Povedal mi je, da je ravno tisti dan dobil odločbo, da je ločen, in da se zaradi tega ne počuti najbolje. Bila sem tiho in ga poslušala. Veliko je govoril o Stvarniku, o odpuščanju, ljubezni, modrosti in podobnem. Edina pametna stvar, ki jo je omenil, je bila, da je bil nekoč, pred svojo 'nesrečo', aktiven judoist, da je celo zmagoval in da so ga pošiljali na različne turnirje po svetu. Nato je povedal, da danes živi drugače, da je v sebi odkril otroka, da ga z veseljem hrani in spodbuja. Zaradi nesrečnega zakona je bil v 'duševnem krču', čustveno ravnovesje pa je prineslo bolečine v križu, pleksusu, želodcu. Za vse njegove težave so bili, vsaj tako se mi je zdelo, krivi drugi. Ko je nehal valiti krivdo na druge, sem se mu prijazno zahvalila za pozornost in mu povedala, da najina zveza ne bi imela prihodnosti. Povedala sem mu, da če bi že imela kdaj prijatelja, bi imela takšnega bolj 'prizemljenega'. Moj odgovor ga je zelo presenetil, še bolj pa, da sem mu obrnila hrbet in odšla nazaj v svojo sobo. Bil je prepričan, da komaj čakam, da me kakšen moški ogovori. Ponovno je prišel naokoli čez pol leta ali celo malo več. Usedel se je tik zraven izhoda iz picerije ter šefu dejal, da ne odide prej, dokler se ne pogovori z menoj. Vsi gostje so se na glas zasmejali – pa jih ni bilo malo. Še dobro, da nisem vsega, kar je razlagal, slišala! Name je čakal do pol enajste zvečer, prej nisem utegnila. Pred menoj se je zjokal kot otrok. Končno mi je priznal resnico. Da je veliko pil, da ga je žena zato tepla, da je bil pogosto brez službe, da je razmišljal celo o samomoru. Tudi znan judoist ni bil, kadar je bil trezen, je malo potreniral, to pa je bilo tudi vse. Obljubil mi je, da bo zame šel tudi po kolenih na Brezje, da ga le maram. Potem sva se skoraj do jutra pogovarjala. Priznam, bil mi je res malo všeč, a za menoj je bilo preveč krutega, da bi si na stara leta nakopala za vrat človeka, kot je bil on. Vseeno sem se toliko omehčala, da sva včasih kam šla, tudi k sebi domov me je povabil. Ko sem mu stanovanje enkrat počistila in spravila v red, je bilo v njem kar prijetno. Žal je čez dve leti ponovno začel piti. Spet se je veliko izpovedoval in jokal. Tega sem bila počasi sita. Od doma sem bila navajena, da so moški pokončni, odločni, tudi grobi. On pa je bil kot cunja. Prosila sem svojega šefa, ali me lahko priporoči v kakšno drugo picerijo, ker sem želela uiti na varno. Zame je našel nekaj boljšega: dobila sem enkratno priložnost, da sem lahko neki manjši lokal vzela v najem in postala kraljica na svojem. Nisem mogla verjeti, da se kaj takšnega dogaja meni!« s čustveno nabiti glasom zaokroža svojo zgodbo Azra.

Veliko je razmišljala, ali ima sploh pravico biti srečna. Ali je prav, da prevzame odgovornost za vodenje lokala na svoja ramena. Od mladih nog je bila navajena, da so bili v družini domala za vse odgovorni moški. Prvič v življenju se je zbala, ali bo zmogla ali ne.

»Potem me pokliče žena prejšnjega šefa in mi v solzah pove, da se je njen v gorah zelo resno poškodoval, da zdravniki ne vedo, ali bo sploh še kdaj hodil. 'Vesela bodi, da je ostal živ', sem ji rekla. Šele pozneje, ko sem odložila slušalko, sem se začela zavedati izgovorjenih besed: vesela bodi, da je še živ. Prešinilo me je, da tistega, kar razlagam drugim, sama ne znam ne slišati ne upoštevati. Lastne misli so mi dale ogromno energije! Nisem bila več mlada, a v meni so se kar naenkrat prebudile sanje. Zdelo se mi je, da vse zmorem, da bom dosegla, kar si že dolgo želim! Sicer ni bilo nikogar, ki bi bil lahko ponosen name, a vseeno. Za povrh nisem hotela biti podobna 'mojemu' judoistu. On je samo jamral, naredil pa ni nič.«

Azrin lokal je malodane ves dan poln. Njene pice slovijo kot najboljše daleč naokoli. Rada je obkrožena z mladimi ljudmi. Tudi plača jih dobro. Letos je bila na morju. Prvič v svojem življenju. Po tihem si želi, da bi v prihodnje naredila vozniški izpit. Rada bi obiskala gradove Drakule v Romuniji. Ne ve sicer, zakaj jo privlačijo, a kakšno noro željo si danes, ko je v življenju dosegla marsikaj, tudi ona želi imeti.

(Konec)