V spomin bistriškim žrtvam

Besedilo: Urša Gluščič
Kategorija: Naklo / četrtek, 28. julij 2016 / 18:59

V soboto je pri obeležju na bistriškem klancu potekala spominska slovesnost ob obletnici bistriških žrtev iz leta 1942. Položili so venec in se z minuto molka poklonili 59 žrtvam, ki so na tem mestu izgubile življenje.

Bistrica – »Zopet nas je pričakalo zelenje, da nam prisluhne, kako bodo naše besede zazvenele letos, in prepozna, ali je v naših srcih še kaj sočutnega spomina na preteklost. Strahu in upanja, da se taki dogodki v naših krajih ne ponovijo nikoli več. Zelenje je na tem prostoru doma, vedno prisotno in vedno molčeče … le v vetru včasih zašumi in spet potihne, kot da bi se ta drevesa, to grmičevje tiho priklanjalo spominu na 59 življenj, ki so tukaj ugasnila,« je z uvodnim govorom zbrane nagovorila povezovalka kulturnega programa Milenka Jekovec, članica KD Tabor Podbrezje.

Slovesnost ob spominu na bistriške žrtve se je začela s prihodom častne čete PGD občine Naklo ter zapeto slovensko himno v izvedbi Cerkvenega mešanega pevskega zbora pod vodstvom Janka Kozjeka. V spomin na ugasla življenja so položili venec in jih počastili z minuto molka. Sledile so recitacije pesmi Toneta Pavčka, glasbeni vložek mladega saksofonista Zaža Hozjana, zborovsko petje in govor tokratnega slavnostnega govornika Toneta Strliča, ki se je bistriškim žrtvam priklonil z naslednjimi besedami: »Štiriinsedemdeset let mineva od tragičnih dogodkov, ki se jih spominjamo na današnji spominski slovesnosti. Življenje je izgubilo 59 ljudi, devet domačinov in petdeset talcev, ki so jih pripeljali iz zapora v Begunjah. Ti ljudje so bili v trenutku ob svoje življenje. Popolnoma nedolžni so odšli v večnost, za sabo so pustili svojce, prijatelje, sosede in znance. Krog žalosti se je razširil na vse te ljudi, na Bistrico, Podbrezje in okoliške kraje … Evropa je danes naša širša domovina. Znova lahko vidimo podobne nesmiselne smrti. Fanatizem je samo zamenjal zastave. Ne morem, da ne bi omenil nedavne Nice in Pariza v začetku leta. Nesmiselno in brez besed. Zaradi tega je dobro, da stojimo na tem kraju in se spominjamo nesrečnih žrtev. Vsakič znova se nam mora vsaditi v zavest, da se takšne tragedije ne smejo več zgoditi …«