Odpuščanje

Tako radi bi ubežali krivicam, ki se nam dogajajo. Vidimo jih v družbi, po celem svetu, vedno so bile in vedno bodo. Najbolj nas bolijo tiste krivice, ki so se zgodile nam. Mnogokrat se spominjamo malih krivic, ki so nam bile storjene še v otroštvu – doma, pri sosedih ali v šoli. Otrok je še posebej ranljiv, saj se ne zmore razumsko ubraniti. Zanimivo je, da več kot je bilo krivic v naši rani mladosti, več tragičnih dogodkov se lepi na nas. In s tem več krivic.

Najprej je nujno, da si priznamo, da smo doživeli krivico. Na mnoge izmed njih nimamo vpliva (vsaj tako mislimo, ni pa rečeno, da je to res). Zelo normalno je, da se na krivico odzovemo z jezo, razočaranjem in obupom, celo sovraštvom, maščevalnostjo in zamero. Jeza je avtomatski in naravni odziv, pojavi pa se nam še sram (ki se ga ne zavedamo), saj smo prekinili stik z nekim človekom. Kjer ni stika, se počutimo zavrnjenega. Ob zameri, ki jo čutimo do neke osebe, se moramo zavestno odločiti, kako naprej. Avtomatsko nas bo potegnilo v trmo, kuhanje zamere, v negativna razmišljanja o človeku in situaciji, v jezo, bes, maščevanje. To je negativni odziv na zamero, ki nam pobere ogromno energije, ostanemo pa v istem in dolgotrajnem izčrpavanju samega sebe.

Drugi, pozitivni odziv na storjeno krivico in zamero je pripravljenost na odpuščanje. Zato bomo spet zapisali, da se moramo sami odločiti za odpuščanje, čeprav vemo, da nam je bila storjena krivica, ki boli. Tako se odločimo za pripravljenost za odpuščanje izključno in samo zaradi sebe. To je za naše dobro in v našo veliko korist. Ljudje, ki niso pripravljeni odpuščati, so slabšega zdravja, manj so odporni proti stresu in imajo večje tveganje za srčni infarkt in nasploh za srčno-žilne bolezni. Pripravljenost na odpuščanje nam da možnost, da bomo spet lahko vzpostavili stik s človekom, ki ga imamo radi in ki ga spoštujemo vsaj kot sebi enako bitje.

Pri razumskem odpuščanju je pomembna hotena in racionalno sprejeta odločitev za odpuščanje. To je dobro najprej zame in odpuščam najprej in samo zaradi sebe – da bom bolj zdrav in da bom lahko spet povezan s človekom. Skoraj vedno pa samo razumsko odpuščanje ni dovolj, kajti na tak način se žrtev ne osvobodi bolečih občutij, povezanih z doživljanjem krivice. Z razumom se le zavedajmo, da smo svobodna bitja in da sami odločamo o sebi. Razum nam je omogočil lažje življenje, ne more pa nas osvoboditi občutij, o katerih nočemo govoriti. Tudi zato toliko inteligentnih ljudi v svoji duši zelo trpi (tudi zaradi neodpuščanja). Naslednjič pa nekaj besed o globljih doživljanjih odpuščanja med nami, še posebej med partnerjema.