Jeklena Mojca gre na Havaje

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Rekreacija / petek, 22. julij 2016 / 11:39

Kljub študiju medicine, ki ga je spomladi uspešno zaključila, in kljub dejstvu, da je ironman tekmovanje, ki zahteva jeklenega moškega, je 25-letna Mojca Hafner dokazala, da je s trdno voljo in treningom moč premagati tudi najtežjo triatlonsko disciplino. In to z odličnim časom, ki ji je v Frankfurtu prinesel tudi naslov evropske podprvakinje in predvsem tisto, kar si je najbolj želela: vstopnico za nastop na Havajih.

Škofja Loka – Z Mojco sva se o triatlonu prvič pogovarjali že lani poleti, ko je v Celovcu prvič tekmovala v najdaljši in najtežji triatlonski disciplini: ironmanu. Za triatletinjo oziroma triatlonko je bila še zelo mlada, očitno pa dovolj vzdržljiva in trmasta, da ji je prvič v življenju uspelo preteči maratonskih 42 kilometrov. In to po tem, ko je preplavala 3,8 kilometra in prekolesarila 180 kilometrov! Če namreč vzdržiš, da premagaš vse tri razdalje, postaneš ironman oziroma ironwoman.

Mojca, ki je bila v mladosti smučarka, v srednji šoli pa je na šport skorajda pozabila, je ob študiju medicine ugotovila, da potrebuje nekaj, kar ji zbistri možgane in utrdi telo. Začela je teči, nato kolesariti, plavati in pot do triatlona je bila hitro zarisana. Šla je na prvo tekmo v sprint triatlonu, nato na polovični ironman, lani prvič na ironman v Celovec. Prišla je v cilj in dejala, da je bil prvi ironman tudi zadnji. A si je kmalu premislila ...

Kaj je bilo tisto, kar vas je gnalo na naslednjo preizkušnjo?

»Ko prideš v cilj maratona, še posebno pa ironmana, mislim, da jih mnogo reče, da se ga ne lotijo nikoli več. Tako je bilo lani tudi pri meni. Ko pa vse skupaj prespiš, ko se umiriš in pozabiš na bolečine, začneš ugotavljati, kje si imel rezerve in kje bi bilo mogoče čas izboljšati. In se prijaviš na novo tekmo. Jaz sem se lani samo en teden po nastopu v Celovcu prijavila za letošnji ironman v Frankfurtu, ki je bil hkrati tudi evropsko prvenstvo.«

Kaj se je dogajalo od lanskega cilja v Celovcu do letošnjega novega nastopa na ironmanu v začetku tega meseca?

»Večina si jih po takšni preizkušnji, kot je ironman, vzame kar nekaj premora, jaz si ga nisem prav veliko. Z Rokom Bizjakom iz Olimpija triatlon kluba, ki je tudi moj trener, sva sklenila, da normalno treniram naprej, čeprav je bilo poleti tega seveda nekaj manj. Tako sem septembra nastopila na polovičnem ironmanu v Pulju in v svoji starostni kategoriji, od 25 do 29 let, tudi zmagala. Tam sem se kvalificirala na svetovno prvenstvo v polovičnem ironmanu v Avstralijo. Že takrat sem se odločila, da v Avstralijo ne grem, saj sem si za cilj zadala nastop na Havajih. Sem se pa nato jeseni zelo posvetila treningu teka in prvič nastopila na ljubljanskem maratonu, kjer sem 42 kilometrov pretekla s časom 3 ure in 19 minut. Ko sem prišla v cilj, sem rekla, da je bilo huje kot ironman. Na polovici sem imela hudo krizo in premišljevala sem celo o odstopu.«

Toda nastop na Havajih je bil še vedno velik izziv?

»Ko sem se malce spočila, sem seveda znova začela razmišljati o ironmanu v Frankfurtu in vstopnici za nastop na Havajih. Začela sem s pripravami na kolesu, s plavanjem, tekom in fitnesom. Marca sem šla, v sklopu treningov, na maraton v Treviso, maja pa sem znova nastopila na polovičnem ironmanu v avstrijskem Sankt Pöltnu. V svoji skupini sem znova zmagala in dobila povabilo za nastop v Avstraliji. Toda vstopnice znova nisem vzela, saj sem imela v mislih zgolj Frankfurt in nastop na Havajih. Nato sem nastopila še na teku trojk, s prijateljem sva v štafeti zmagala na triatlonu v Logarski dolini, v mešani štafeti sva zmagala na Teku štirih mostov v Škofji Loki. Nato pa je bil 3. julija na koledarju že nastop v Frankfurtu.«

V Frankfurtu ste dosegli imeniten čas, saj ste bili v cilju prej kot v desetih urah.

»Tekmovanje bilo hkrati evropsko prvenstvo in vedela sem, da se je za nastop na Havajih treba uvrstiti na prvo ali drugo mesto oziroma tretje, če bi se katera od prvih dveh Havajem odpovedala. Lahko rečem, da mi je v vseh treh disciplinah šlo zelo dobro. Plavala sem uro in dve minuti, kar je zelo dober rezultat. Bilo mi je prijetno in tudi na kolesu sem se nato odpeljala zelo solidno, čeprav je bilo ob koncu precej vetrovno in je padal tudi dež. Sem pa nazadnje res odlično tekla in bila v cilju druga s skupnim časom 9;53:55. To je tudi slovenski ženski rekord na tekmah ironman serije.«

Katera od treh disciplin je za vas najtežja?

»S triatlonom se ukvarjam četrto leto, in ko sem začela, plavati skoraj nisem znala. Razen žabice. Tako je plavanje še vedno moja najslabša disciplina. Najtežji pa je tek. Pri teku vse doživljaš najbolj intenzivno, najbolj občutiš dihanje, najhitreje ti odpove glava ... Poleg tega je tudi zadnja disciplina.«

Vstopnico za Havaje ste dobili, vendar pa to pomeni nove naporne treninge?

»Nekaj dni sem bila prosta, sedaj že treniram. Svetovno prvenstvo na Havajih je 8. oktobra in treba se bo začeti prilagajati na tamkajšnje pogoje. Na tek bom šla opoldne, s kolesom bom trenirala tam, kjer najbolj piha veter. Zavedam se, da me na Havajih čaka pekel. A Havaji so sanje vsakega triatlonca. Podobno kot olimpijske igre. Vsi vedo, da bodo tam trpeli, pa si nastopa vendarle želijo.«

Pomladi ste diplomirali iz medicine. Je ob tako intenzivnih treningih sploh moč premišljevati o službi?

»S 1. avgustom naj bi začela s pripravništvom v jeseniški bolnišnici, a so mi doma omogočili, da to preložim do 1. novembra. Mami in oči me zelo podpirata in z njuno pomočjo ter s pomočjo sponzorjev, Krke, Marmorja Hotavlje in GoSolarja, mi uspeva. Že zdaj pa vem, da se kljub službi triatlonu zagotovo ne bom kmalu odrekla.«