Jožetovi zelena in modra

V Galeriji Paviljon NOB v Tržiču je na ogled spominska razstava akademskega slikarja Jožeta Megliča (1939–2006), s katero obeležujejo deseto obletnico njegove smrti. Megličeve Misli in čustva v likovnih podobah bodo na ogled do konca avgusta.

Tržič – »Nizka postava, kubistična glava, nos megalomanski in plašne oči; umetniška nota z zgoraj poganjki, bolje – ostanki skravžljanih možganov,« je z verzi iz pesmi Avtoportret, katere avtor je akademski slikar in likovni pedagog Jože Meglič, v uvodu na odprtju spominske razstave ob deseti obletnici njegove smrti predstavitev priznanega slovenskega umetnika in tržiškega rojaka, rojenega v Lomu pod Storžičem, začela kustosinja razstave Janita Košir in dodala, da je Jože v svojih mladostniških letih rad pisal tudi pesmi. Te so nastajale med letoma 1955 in 1963, zapisoval jih je v šolski zvezek, ki ga njegova žena Milena Meglič še vedno hrani. Prav ona je bila v letih po moževi smrti pobudnica številnih razstav njegovih del v njegovem domačem Tržiču in drugje po Gorenjskem, še zlasti pa v Zasavju, Šmartnem pri Litiji, kjer je živel in delal od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej in je pustil velik pečat kot umetnik, likovni pedagog in človek z veliko začetnico.

Kot takega ga je v nagovoru predstavila Joža Ocepek, nekdanja direktorica knjižnice Šmartno pri Litiji in predsednica Društva LILA, katerega mentor je bil Jože. Leta 1967 se je namreč preselil v Trbovlje, leto kasneje pa vse do upokojitve 2001 pa je bil likovni pedagog na OŠ Šmartno pri Litiji. »Bil je slikar in prijatelj, vseh nas se je dotaknil s slikarstvom in humanostjo. Dolga leta je bil vodja otroških slikarskih kolonij, bil pa je tudi odličen mentor tudi starejšim ljubiteljskim likovnikom, ki se združujemo v Društvu LILA. Njegov pogled izza okroglih očal je bil pomirjujoč in vedno poln pozitivne energije,« se Jožeta spominja Ocepkova. Da je ob spodbujanju ljudi k likovnemu ustvarjanju imel izjemen socialni čut, saj je podaril veliko del v dobrodelne namene. »Čeprav ga ni več z nami, je v naših spominih.« Od lanskega leta pa je ob njegovem portretu v likovni sobi šmarske knjižnice, ki ga je naslikal Vinči Drnovšek, na častnem mestu tudi Megličev portret v bronu, ki ga je ustvaril mladi akademski kipar Anže Jurkovšek, knjižnici pa ga je v spomin na prijatelja donirala kiparjeva družina Jurkovšek.

Bogat likovni opus Jožeta Megliča, v njem je več kot šeststo del, obsega širok razpon slik v različnih tehnikah – od oljnih in akrilnih platen do pastelov in grafik. Prav tako raznolik je v motiviki, ki jo je upodabljal – od krajin, vaških in mestnih vedut, narave do industrijskega pejsaža, figuralne in erotične kompozicije ter abstraktnih fantazijskih krajin. Umetnikovo ustvarjalno raznolikost v svojem izboru na tokratni razstavi, na ogled je petindvajset del, predstavlja tudi kustosinja Janita Košir. Na ogled so industrijski pejsaži iz Zasavja, abstraktne kompozicije, erotične krajine, dve sliki iz njegovega cikla Skušnjave Kapadokije, pa tudi motivi, kot so pogledi na gore nad Tržičem ali pa slika njegove domače hiše v Lomu. »Ob bogati likovni dediščini so slike postale izraz pristnih doživljanj in občutij, ki jih je avtor, ne glede na letnico nastanka in izbor motivike, vedno naglasil z barvno ubranostjo. Dopolnil jih je z osebno izvirnostjo in individualno izraznostjo svojega umetniškega sveta,« je še povedala Koširjeva. V njegovih delih ne manjka modre in zelene, za kateri je Meglič vedno dejal, da sta najpogostejši barvi, ki nas obkrožata. Deset del Jožeta Megliča je z donacijo njegove vdove pridobil tudi Tržiški muzej.

To je že šestnajsta posthumna razstava Megličevih del, ki jih je pripravila njegova žena Milena. »Prijatelji so mi dali idejo, da bi bilo lepo narediti spominsko razstavo prav v njegovem rojstnem Tržiču. Srečna sem, da smo se zbrali na tokratnem odprtju, da smo tukaj njegovi sorodniki, njegovi prijatelji iz Šmartnega in Tržiča,« je povedala Milena Meglič. Odprtje, lahko pa bi mu rekli tudi srečanje v slikarjev spomin, so oplemenitili pevci iz seksteta Lomski fantje s pesmimi, povezanimi z domačim krajem in gorskim svetom, ki ga obdaja, ali kot je dejal župan Borut Sajovic, ki je tudi odprl razstavo: »Jože Meglič, Bavantov s tazgornega Voma, je človek, ki smo ga imeli radi. Tudi na tak način, kot sta ta razstava in dogodek, še vedno živi med nami.«