Lojzovih devetdeset let

Alojz Vidic z Zgornje Dobrave je 24. junija praznoval devetdeseti rojstni dan. V življenju je marsikaj doživel, rad sadjari, veliko ve o gasilstvu, Gorenjski glas pa prebira že petinšestdeset let.

Zgornja Dobrava – Rodil se je 26. junija 1926 na Srednji Dobravi, v kmečki družini, kjer se je po domače reklo pri Čačku. Bil je najmlajši od petih bratov in sester. Njegova življenjska pot ni bila ravno posuta z rožicami. Decembra leta 1941 so ga kot 15-letnega fanta z družino izgnali v Nemčijo na prisilno delo. Mama je ostala doma. Vrnili so se maja 1945, brez očeta. O življenju in izgnanstvu je napisal tudi dve knjigi. Še vedno je zelo aktiven pri društvu izgnancev, kjer vodi krajevni odbor.

Družino si je kasneje ustvaril s soprogo Marico na Zgornji Dobravi, kjer je par živel srečno, dokler vmes ni posegla bolezen. Alojz je danes ponosni oče hčerke Slavice in sina Darka, pa tudi dedek in pradedek, saj ima tri vnukinje in dva vnuka in prav toliko pravnukov in pravnukinj.

Njegovo življenje je bilo razpeto med delom na kmetiji in v tovarni. V prostem času je aktivno sodeloval tudi v gasilskem društvu, krajevni skupnosti in Rdečem križu na Dobravi. H gasilstvu je pristopil leta 1963 in je bil ustanovni član številnih društev. Tudi začetki PGD Srednja Dobrava segajo v to leto. Področje gasilstva je bilo Alojzu ljubo od prvega dne, ko je prišel v stik z njim. »V društvu sem bil osem let predsednik, 15 let poveljnik, dve leti tajnik. Opravil sem tudi vse izpite in tečaje do višjega gasilskega častnika druge stopnje,« pove Alojz. Vrsto let je bil tudi član Občinske gasilske zveze Radovljica in še in še – naštevanju ni videti konca.

Upokojitev je dočakal v leški Verigi. Njegova največja strast je sadjarstvo, uživa v druženju s prijatelji in sorodniki, mirne dneve pa preživlja v Kamniku, v družbi prijateljice Anice.

Svoj devetdeseti rojstni dan je v krogu najbližjih praznoval v Gostilni Zajc v Lahovčah. Na praznovanje je povabil tudi predstavnike domačega Rdečega križa, društev upokojencev, društva izgnancev in gasilcev. Lepo so ga nagovorili in opisali njegovo delavnost skozi življenje.

»Še enkrat iskrena hvala prav vsem povabljenim, ki so se odzvali vabilu, za vse izrečene želje, darila in prispevke.« Za sodelovanje v vseh teh letih pa se prav posebej zahvaljuje gasilskima veteranoma Lovru Kozjeku in Milanu Kolmanu, ni pa pozabil tudi na preostale člane, ki jim za njihovo aktivnost ravno tako izreka pohvalo.