Domovina mil' kraj …

Domovina je samo ena. Slovenci smo jo dolgo čakali. Imeti svojo državo, svojo samostojnost je bil stoletja sen naših dedov. Vedno smo bili narod hlapcev. Pred četrt stoletja se nam je želja izpolnila in to obletnico smo dostojno praznovali.

Res je Slovenija majhna, a naša kulturna dediščina je bogata in lepa. Pred prvo svetovno vojno so bile meje slovenskega jezika daleč v notranjost Furlanije – Julijske krajine pa avstrijske Koroške. Tod se še vedno govori slovensko. Ko so svetovni politiki – po prvi svetovni vojni – določali meje deželam, ki so bile prej pod habsburško monarhijo, so Italijani hoteli obdržati tudi Bled, slovenski biser, kjer je »otoček sredi jezera, gori pa cerkvica«. Vendar je bil prav takrat ob pravem času na pravem mestu Mihajlo Pupin, ki je bil velik prijatelj ameriškega predsednika. Oba sta bila istega mnenja, da Bled z okolico ostane v Sloveniji.

Vprašanje je, ali dovolj dobro poznamo to svojo domovino, njeno kulturno dediščino in številne lepe in zanimive kraje, kjer si bogatimo svojo pripadnost. Številni avtobusni izleti to dobesedno omogočajo. Kulturno društvo Mošnje je v sklopu kulturne dejavnosti uvedlo letne izlete za člane in druge krajane. V tridesetih letih obstoja društva 1950–1980 je bilo 12 izletov v zanimive kraje Slovenije, prav toliko izletov je bilo še v okviru društva upokojencev. Tudi čez Karavanke smo se podali v dolino – tam, kjer teče bistra Zila. Pa v prelepo Rožno dolino, kjer je blizu Roža mala vas Slatna, kjer je v svojih otroških letih bila žrtev Turkov legendarna Miklova Zala.

Brez ogleda mogočne cerkve na Krki ne bi bilo potovanje zaokroženo. To je kraj zadnjega počitka edine slovenske svetnice sv. Eme. Za blaženo je bila proglašena v 14. stoletju, šele po 600 letih jo je leta 1938 papež Pij proglasil za svetnico. Rojena je bila v prvem tisočletju našega štetja na gradu Pilštajn na Kozjanskem.

Ko se tako vozimo proti Celovcu, smo se vedno ustavili še pri slovenski božji poti pri Gospe Sveti, kjer je v cerkvi sarkofag z relikvijami prvega slovenskega škofa v Karantaniji Modesta. V Celovcu smo si ogledali čudesa Minimundusa.

Na vseh izletih je vodič prisluhnil željam potnikov. Ženski del je bil vedno navdušen nad lepoto Mozirskega gaja, Arboretuma in drugih hortikulturnih krajev. Vsi pa so bili vedno enotni za oglede gradov, muzejev, še posebno jih je osupnil pogled na številne vinograde, v katerih se prideluje žlahtna kapljica, ki smo jo večkrat pokušali v številnih vinskih kleteh.

Kako naj zaključim ta naša potovanja in odkrivanja lepot naše domovine? Slovenija, od kod lepote tvoje!

Ciril Zupan, Mošnje