Kratkohlačnik gre v hosto

Besedilo: Radovan Hrast
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 4. junij 2007 / 06:00

Viharnik na razpotjih časa (3)

A nič me ne more zaustaviti. Poiskal bom Prešernovo brigado! Baje je nekje v Selških hribih. Odšel bom. Nihče me več ne spravi nazaj. Odločitev je dokončna. Nahrbtnik pripravljen. V zgodnjih urah, v začetku marca 1944, se znova odpravim v partizane. Oprezno gledam na vse strani. Na ševeljski poti prečkam cesto Škofja Loka–Železniki. Nato pa hitro čez travnike v gozd. Po gozdu nadaljujem v dolino Luše. Potem naprej proti Sv. Lenartu. Pred vasjo Zapreval naletim na partizansko patruljo. Hitro se sporazumemo. Niso iz Prešernove brigade. »Nič zato,« pravim, »peljite me v vaš štab!«

Postanem borec Druge čete Prvega bataljona Gorenjskega odreda. Kmalu izvem najnujnejše o bataljonu. Komandir čete je Nastran - Miloš, komisar pa Kovač - Rastko. Komandant bataljona je Pfajfar - Tomaž. Zato ponavadi pravijo Tomažev bataljon, ne Prvi. Politkomisar bataljona je Miklavc - Kekec. Le dan ali dva imam časa za prilagoditev na četno življenje. Nato se začne sodelovanje v partizanskem borčevskem vojskovanju. Pohodi brez konca, spreminjanje položaja in tabora. Straže. Patrulje. Zopet menjamo taborišče. Pohod v nedogled. Ponoči premiki, podnevi pa druga vojaška opravila. Vse po določenem redu ali po možnostih.

Dodeljen sem mitralješki trojki. Prejmem polno torbo nabojev in rezervno cev lahke strojnice, italijanske brede. Prinesejo nam še težki minomet. Odhod bataljona z vso bojno opremo. Naši trojki dodelijo mrtvo stražo. Naš položaj je nad vojaško cesto iz Škofje Loke. Povedo nam, da bomo napadli vojaške objekte v Škofji Loki. Zato tudi nosimo s seboj težki minomet. Moja prva vojaška akcija. Čeprav sem le teden dni v partizanih, že čutim utrujenost. Spim zelo malo. Nenehno smo na pohodu, hrana pa je bolj pičla in tudi neredna.

Ležim na mrzli zemlji. Še nekaj snega je na njej. Pod seboj imam le eno odejo. Treba pa je ležati mirno, tiho, se čim manj premikati. Moramo biti budni, ves čas prisluškovati, da nas sovražnik ne preseneti. Oči se mi zapirajo. Od mraza se začnem tresti. Čas pa, kot da stoji. Kdaj bo že ta napad in konec tega napetega pričakovanja? Napol odrevenelega me sune mitraljezec. Prišlo je povelje. Gremo nazaj. Pod Lubnikom dohitimo bataljon. Iz neke hiše nosijo živila in jih nakladajo na voz. Iz hleva vodijo živijo.

Zaslišim povelje: »Vse, kar je dobrega, odnesite! Hišo bomo zažgali.« To je za kazen domačinom. Vsi so v sovražnikovih vrstah. Naša mitralješka trojka hodimo po stari jugoslovanski vojaški cesti Škofja Loka–Blegoš. Mitraljezec ukaže počitek. Tukaj bomo mi čakali glavnino. Usedem se ob robu ceste. Zavit v odejo v hipu zaspim. Prebudijo me strojnični rafali, pokanje pušk in bomb. Sonce že vzhaja. Že je dan. Kaj je zdaj to? Kje so mitraljezec in vsi drugi? Ostanem sam. V nepoznanem gozdu. Ne vem, kje so naši, kje so Nemci. Poslušam sled streljanja. Tja ne smem. Moram poiskati naše! Počasi se premikam proti smeri boja. Še pred poldnevom je pokanja konec. Zvečer naletim na našo patruljo in se z njo odpravim v bataljon. Kaj se je dogajalo v tem času?