V svetu igrivega raziskovalca

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 12. julij 2016 / 09:52

V Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju so v četrtek odprli razstavo akademskega slikarja Vinka Tuška (1936–2011) z naslovom Rdeče, modro, oblo.

Kranj – V Galeriji Prešernovih nagrajencev poleti, tja do 24. septembra, gostijo pregledno razstavo del akademskega slikarja in nagrajenca Prešernovega sklada Vinka Tuška. Obsežno razstavo izjemno bogatega in v likovnih tehnikah zelo raznolikega umetniškega opusa v pritličju in obeh nadstropjih galerije so pripravili v počastitev 80. obletnice slikarjevega rojstva. Simbolni pomen tokratne razstave pa sega tudi v leto 2002, ko je po temeljiti prenovi velik del prostorov v Pavšlarjevi hiši postal osrednja slovenska galerija, v kateri predstavljajo izključno dobitnike velike oziroma male Prešernove nagrade. Galerijo je takrat s svojo aktualno produkcijo odprl prav Vinko Tušek, tokrat pa je razstavljena dela ob sodelovanju dr. Marka Jenka in Aleksandra Bassina izbral in postavil Vinkov sin, prav tako akademski slikar Marko Tušek. Velik del razstavljenih slik, plastik in ambientov namreč izhaja iz družinske zapuščine, nekaj pa so jih za razstavo posodili Aerodrom Ljubljana, Elektro Gorenjska, Zavarovalnica Triglav, Gorenjska banka in Gorenjski muzej.

Z razmišljanjem o očetovi umetnosti nas Marko Tušek – še preden stopimo v galerijo – vanjo uvede v katalogu k razstavi, kjer je v besedilu z naslovom Otroške oči med drugim zapisal: »Nekega dne smo se odpeljali v Benetke na bienale. Vsa tista velikopoteznost razstavnih paviljonov, poletna svetloba in živopisna igrivost takratnih eksponatov – vse se mi je direktno vtisnilo v podzavest. 'Tako kot doma ... samo večje ...' Ja, naš dom se mi je zdel tako drugačen od večine domov, ki sem jih takrat poznal. Staršema je vanj uspelo vnesti svetlobo in nekakšno tako sproščujočo preprostost. Kasneje, že v času študija, sem dojel, da je bila to očetova modernistična, minimalistična naravnanost. 'Manj je več.' Nikoli ni hotel biti del umetnosti s težkimi, temnimi temami in zamolklo barvno paleto. Prav goreče je zagovarjal otroško igro, barvitost in svetlobo, kot bi branil veselje do življenja samo.«

Njegovim besedam na neki način sledi tokratna postavitev, ki med drugim vsebuje tudi na novo postavljen ambient Rdeče, modro, oblo, ki ga je po očetovem iz leta 1971 izdelal sin in je bržkone izstopajoč na tej razstavi. »Oče je imel tudi angažirano, raziskovalno fazo svojega ustvarjanja, ki je bila najbolj izrazita konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Abstraktno sliko, ki mu zaradi svoje ploščatosti in enoplastnosti ni več zadoščala, je začel širiti v prostor. Delal je prostorske slike, ki so bile kot plastike, v iskanju te zračnosti se mu je slika dobesedno razletela s stene v prostor, tako da se je lahko on oziroma gledalec sprehajal v sliki – in prvi tak ambient, torej oblikovanje celostnega prostora, je imenoval Labirint in je bil eksperimentalno postavljen v atriju takratnega Gorenjskega muzeja: šlo je za platnene panele z letvicami.« Rdeče, modro, oblo je bil prvi pravi ambient, ki se ga je Vinko Tušek načrtno lotil in ga je izpeljal kot galerijsko delo. Prvič je bil razstavljen v ljubljanski Moderni galeriji v sklopu razstave skupine neokonstruktivistov. Razstava je bila takrat prezrta. Ambient je bil kasneje postavljen tudi v Novem Sadu, kjer so ga po končani razstavi žal izgubili oziroma zavrgli. »V zadnjih letih se je zanimanje stroke za to obdobje očetove ustvarjalnosti zelo povečalo, saj se je pokazalo, da je bil to v tistem času prvi prostorski ambient na prostoru takratne Jugoslavije. Zato sva že dlje časa z vodjo galerije Markom Arnežem razmišljala, da bi naredili repliko oziroma rekonstrukcijo tega ambienta,« pojasnjuje Mark Tušek in se spominja, »ko je oče delal ta ambient, sem bil kot šestletni otrok poleg. Takrat sem mislil, da midva to delava skupaj. Spomnim se, kako so vse te krogle, ki jih je 'šprical' s škropilnico, visele na dvorišču. Sam imam še danes na dlaneh taktilen spomin in za to razstavo sem se potem lotil replike.« Marku je bila v pomoč tudi fotografija, seveda je poznal očetov karakter in je vedel, kako je komponiral kompozicijo glede na prostor. Krogle so kot vesolje ali jata ptic, ki se ponekod zgoščuje, ponekod redči.

Vinko Tušek je v zadnjih letih razstavljal predvsem aktualno produkcijo, tokrat so na ogled dela, ki jih že dlje časa nismo imeli priložnost videti. Osrednji del razstave je tako posvečen njegovi raziskovalni fazi. Mnoga dela so nastajala eksperimentalno in se niso ohranila, zato so nekatera ponazorjena zgolj s fotografijami ali skicami. Drugi del razstave je na ogled v pritličju in v drugem nadstropju. Vmes je še nekaj novejših plastik oziroma prostorskih postavitev. Na razstavi lahko vidimo tako Tuškovo raziskovalno, angažirano umetnost kot dela iz njegove igrive faze, ko je po besedah sina Marka oče želel biti kot otrok, ko je pustil, da ga je pri delu vodila fantazija oziroma pristno otroško čudenje. Umetnostni zgodovinar dr. Marko Jenko je ob odprtju med drugim dejal, da je bil prav Vinko Tušek eden pionirjev med slovenskimi likovnimi umetniki, ki je s prehajanjem od slike k objektu še pred časom v našo umetnost uvajal popolnoma nov način razmišljanja. Razstavo je za vznemirljivo označil tudi slavnostni govornik, minister za kulturo Tone Peršak: »Dela, ki jih vidimo na razstavi, so izraz raziskovalnega duha, umetnika, ki je znal slikati arhaično, ko je na sliki upodobil na primer kmečko domačijo, hkrati pa je ta umeščena v izrazito modernistično kompozicijo. Kranjčani ste lahko ponosni na slikarja, ki je ustvaril vse to, kar bo vse poletje na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev.« V galeriji, v katere bogato zbirko sta lepo število del darovala tudi lastnika očetove dediščine Marko in Eva Tušek.