Vse življenje je bil šolnik

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. julij 2016 / 10:12

Škofjeločana Lojzeta Malovrha poznajo generacije učencev in dijakov. Prvič se je kot mlad učitelj z njimi v razredu srečal leta 1948. Še vedno se spominja teme svoje prve učne ure, Arhimedovega zakona. K spominskim utrinkom v albumu je dodal fotografijo s srečanja z istimi dijaki po 59 letih.

Prvi učni uri s 36 dijaki, ki jih je učil fiziko, biologijo in kemijo, jih je v njegovem 43-letnem pedagoškem delu sledilo še veliko. Razlog, da je znova polistal po knjigi Zgodbe mojega življenja, sestavljeni iz zapisov, fotografij, dokumentov in drugih spominskih drobcev, je njegov bližnji življenjski jubilej. 15. julija bo namreč dopolnil devetdeset let.

Ukaželjni deček s Suhe, ki je v osnovno šolo začel hoditi leta 1933, si je že zgodaj zaželel, da bi bil učitelj. Ravnatelj šole Jakob Rejc, zelo strog človek z velikimi temnimi očali, ki je bil v tretjem razredu Lojzetov razrednik, je ob koncu šolskega leta v matični list napisal: »Priden deček, morda bo še kaj iz njega.« In res je bilo: v svojem aktivnem življenju je bil v šolski hierarhiji vse od učitelja in ravnatelja do predstojnika gorenjske enote zavoda za šolstvo, ki jo je vodil enajst let in se nato leta 1987 upokojil. Vendar šole ni opustil niti v tretjem življenjskem obdobju, kot šestdesetletnik se je vrnil na fakulteto, da je obnovil znanja iz računalništva. Ko pa ga je leta 2003 izdalo zdravje, se je Lojzetova dolgoletna »šolska doba« končala. Po osemdesetem letu starosti je začel oblikovati knjigo Zgodba mojega življenja, dragocen stik s svetom mu pomenijo novoletne voščilnice, ki jih začne izdelovati že jeseni in jih za praznike pošlje na več kot sto naslovov. »Prav toliko ali še več jih dobim tudi nazaj. Še vedno pa se rad srečujem s kolegi učitelji in nekdanjimi dijaki, vesel, da me ljudje niso pozabili,« pravi Lojze Malovrh.

V zanimivi pripovedi strne mejnike svoje življenjske zgodbe: kako je že pred drugo svetovno vojno na kranjski gimnaziji naredil tri letnike, kako so ga leta 1943 poklicali na nabor za nemško vojsko, a ga je naborna komisija med blizu štiristo vrstniki zavrnila kot nesposobnega, kako je po vojni končal gimnazijo in opravil maturo, kako se je vmes učil tudi za orodjarja, a tega poklica ni nikoli opravljal, kako je na naravoslovni fakulteti končal študij biologije, geologije in fizike, kako je v času študija tudi že poučeval na gimnaziji, kako je moral nato še na »dosluženje« vojaškega roka v Srbijo. Iz tega obdobja postreže z več anekdotami, denimo o tem, kako je zamolčal svojo izobrazbo, da se je lahko v vojski ukvarjal s konji. Toda oficirjem ga je odkril eden njegovih nekdanjih učencev, ko ga je ogovori z »druže profesore«. Od takrat je moral pomagati v administraciji. Tik pred iztekom vojaščine so vso četo ostrigli in tudi Lojze se je znašel med »obritoglavci«, zato je ob vrnitvi domov zaprosil, naj ga zaposlijo na kaki podeželski šoli, vsaj dokler mu ne zrasejo lasje. V šolo v Poljansko dolino pa je šel za štiri leta in se jih spominja kot zelo srečnih. Takrat se je namreč poročil s Francko, učiteljico v Gabrku, leta 1954 se jima je rodila hči Jolanda, leta 1956 pa so ga z dekretom premestili v Škofjo Loko. Učil je na tamkajšnji gimnaziji, nato je bil pomočnik ravnatelja na današnji osnovni šoli Mesto. Z učenci višjih razredov se je takrat lotil urejanja parka in v njem leta 1958 zasadil drevo ginko biloba, ki nosi ime »drevo prijateljstva«. Nato je bil ravnatelj na strokovni šoli, ki je pod njegovim vodstvom postala kovinarska in lesna šola, ustanovil je šolski center za odrasle, pozneje pa je postal ravnatelj na gimnaziji in v tem obdobju je šola dobila smučarski oddelek. Z ženo Francko sta dobila še drugo hčer, Sergejo. Od leta 1976 do 1987 je vodil gorenjsko enoto zavoda za šolstvo. Poleg pedagoškega dela si je naložil še druge obveznosti: bil je podpredsednik občine, šest let je bil delovni predsednik odbora za praznovanje tisočletnice Loke, desetletje je vodil društvo ljudske tehnike, dve desetletji pa malo Groharjevo slikarsko kolonijo. »Pri vsem pedagoškem delu ali kljub njemu sem bil vse življenje srečen človek,« strne duhoviti sogovornik, še vedno srečen v dolgoletnem zakonu in ob spominih na obdobje, ko je bil šolnik.