Dušan Mravlje še kar teče

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 14. avgust 2007 / 06:00

Za toliko kilometrov, kolikor jih ima v nogah Dušan Mravlje v svoji dolgoletni karieri ultratekača, mora vsak avto kar nekajkrat na servis. Dušana ni treba servisirati, da bi se poganjal dalje. Samega sebe in svoje sposobnosti je spoznal do potankosti in v tem, kar počne, neskončno uživa, čeprav je tekaška garaška. Brez trenerja in strokovnega štaba, ampak preprosto s svojo voljo, vztrajnostjo in sledenju intuiciji je maksimalno uspel v svetu ultradolgih tekov. Klasični maraton je že kmalu po začetku njegove kariere postal prekratek. Potreboval je nekaj več in to je našel v supemaratonih, neprekinjenih večdnevnih tekih in dolgotrajnih etapnih celinskih tekih. Nima programa treninga, vedno teče po občutku in trening izpelje, ne glede na vreme. Tako vsak dan zjutraj že precej pred šesto uro obuje superge in ne glede na vreme odide na trening, dolg tam od petindvajset do trideset kilometrov. Pravi, da je to dovolj. V začetkih svoje kariere je treniral tudi dvakrat dnevno in poleg tega še hodil v službo in redno tekmoval na ultramaratonih po vsem svetu. Nato je kmalu spoznal, da je en trening na dan povsem dovolj, a vsak dan brez premora. Priznava tudi, da se mu sedaj že poznajo leta in da nima več tiste hitrosti, ki jo je imel pred dvajsetimi leti, ko je lahko vsak trening brez težav pretekel v tempu štirih minut na kilometer. Celo sto kilometrov je pretekel v času pod šestimi urami in petdesetimi minutami, kar pomeni, da je celotnih sto kilometrov tekel v tempu okoli štirih minut na kilometer. Sedaj pri njegovih štiriinpetdesetih letih pa bi maraton pretekel v času okoli treh ur in desetih minut. Naprej pa ga še vedno žene žilica, ki mu ne da miru. Dolgi neprekinjeni teki. Tako se bo letos konec septembra podal na njemu dobro znano preizkušnjo, 245 km dolg ultramaraton od Aten do Šparte, bolj znan pod imenom Špartatlon, na katerem je že štirikrat stal na zmagovalnem odru, ni pa mu bilo sojeno, da bi zmagal na tem elitnem in verjetno najbolj častitljivem supermaratonu na svetu, kjer se preizkušajo najboljši, ki v ultratekih kaj veljajo. Nastopil je na prvi izvedbi davnega leta 1983 in nazadnje leta 1996. Trikrat drugo in enkrat tretje mesto. Vselej pa z odličnimi časi, ki še vedno krojijo vrh razpredelnice. Kaj računa za letos. Zaveda se, da je kakih dvajset odstotkov počasnejši kot v najboljših letih in temu primerno tudi načrtuje svoj čas. Vzdržljivost ni problem, prav tako pa močna psihološka trdnost in zapriseženost cilju. Če se bo ura zaustavila tam nekje pri osemindvajsetih do tridesetih urah, bo zadovoljen. Je pa še vedno edini Slovenec, ki je pritekel v cilj do Leonidasovega kipa v Šparti, potem ko je dodobra izkusil vroč in razbeljen grški asfalt. To je prava špartanska preizkušnja.

Dušanova skoraj trideset let dolga tekaška kariera se tako nadaljuje in je eden redkih Zemljanov, ki je že tako dolgo prisoten na svetovni ultratekaški sceni. Predvsem pa je to izjemno preprost, razgledan in družaben športnik.