Sreča pride kar sama

Veseličica, 2. del

»Ob očetovi smrti so ga začeli tisti, ki so ga poznali, še bolj opravljati. Vsi od blizu in daleč, ki so igrali na harmoniko, so jim postali sumljivi. Le za enega med temi nezakonskimi otroki lahko dam roko v ogenj, da ga je spočel moj oče. Prav tako kot jaz je imel na levem ušesu rdeče znamenje. Že v zrelih letih je ustanovil narodno-zabavni ansambel, izdali so tudi nekaj plošč – in zmeraj ko sem ga videla na kakšnem plakatu, sem bila na svoj način ponosna nanj,« se spominja Zdenka.

O svojem poskočnem očetu je največ izvedela iz pisem, ki jih je pisal njeni mami. Bilo je res nenavadno, kako se je lahko moški v zrelih letih tako brezupno zaljubil v dekle, ki je bila v času srečanja še skoraj otrok. A je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tudi praded, župnik ni slepomišil, ko je prvič uzrl Milko!

»Vse življenje sem bila edinka. Moja mama se je strašno bala zame in nobenemu fantu ni dovolila, da bi se mi približal. O moških mi je pripovedovala stvari, ki niso primerne za v javnost. Njeno obnašanje me je že kot majhno deklico sililo, da sem ji kar naprej lagala. Pripovedovala sem ji le o tistih rečeh, za katere sem bila nagonsko prepričana, da ji bodo všeč. Če je pri kosilu zinila, da so mozoljasti fantje odurni, sem ji prikimala, mislila sem si pa svoje. Moje nenehno strinjanje jo je uspavalo, tako da so vezi, s katerimi me je priklepala nase, s časom malo popustile,« razlaga Zdenka, medtem ko brska po zapiskih, ki so se ji skozi desetletja nabrali.

Njeno življenje se je praktično začelo šele po tridesetem letu. Do takrat je ubogala mamo, ji delala družbo, hodila v službo, sedela doma in ogromno brala. Njene vrstnice so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zelo hitro poročile, ona pa je še naprej ostajala samska – in kar jo je najbolj jezilo – nedolžna. Nedotaknjena. Počutila se je kot kakšna stara devica iz zgodb, ki so v gostilni med moškimi krožile o njih.

»V nedeljo pri maši so ženski jastrebi z očmi nenehno viseli na meni! Želeli so ugotoviti, ali bi se iz mojih kretenj ali mimike dalo razbrati, kakšen teden je za menoj. Sem kaj grešila ali nisem. Ob njihovih priliznjenih, a vrtajočih pogledih mi je šlo na bruhanje. Zanimivo, mama k maši več kot toliko ni hodila, je pa zato mene silila, da sem molila zanjo in zase. Zmeraj je morala biti na tekočem, koliko očenašev sem ji namenila. Pogosto mi je bilo hudo, ker se z njo ni dalo normalno pogovarjati. Zaradi silnega strahu, ki ga je nosila v sebi, da se mi ne bi kaj neprimernega zgodilo, je bila ves čas na preži. Držala se je krčevito, nesproščeno, njen obraz je bil zlasti po očetovi smrti nenehno zagrenjen. Če bi mi vsaj enkrat samkrat ponudila roko, bi ji povedala, da je bila njena skrb popolnoma odveč. Običajni moški, ki so bili grobi, napadalni, celo vulgarni s svojimi opolzkimi šalami, mi nikoli niso bili všeč. Hrepenela sem po človeku, s katerim bi se dalo pogovarjati, ki bi bil nežen, prijazen, razumevajoč. Takšnih pa takrat ni bilo. Ali pa jih nisem poznala. Leta so tekla, mene pa je grabil strah, da bom zdaj zdaj prestara za družino in otroke. Zelo sem hrepenela po njih.«

V knjižnici, kamor je redno zahajala, je pogosto srečevala moškega, ki se ji je ob vsakem srečanju prijazno nasmehnil. Nekoč jo je povabil na kavo, kar je z veseljem sprejela.

»Imela sem podaljšane prvomajske praznike, česar pa mami nisem povedala. Če bi ji, bi morala ostati z njo, tako pa sem se zapeljala v Ljubljano in brezciljno tavala sem in tja. Niti malo mi ni bilo dolgčas! Z Brankom sva šla na tortico. Bil je zelo simpatičen sogovornik, ogromno je vedel, na vsako vprašanje je poznal odgovor. Imela sem občutek, da sem zadela na loteriji, tako sem bila vesela, da me je doletela čast, da lahko sedim ob njem. Ko sva se vzpenjala na grad, me je že hotel prijeti za roko, ko nenadoma otrpnil in se odmaknil od mene. Skoraj sva se zaletela v gručo srednješolcev, med katerimi zagledam plavolasega fanta, ki je Branku veselo mahal. Iz pogovora, ki je sledil, sem spoznala, da je Branko župnik, ki je pred časom služboval v župniji tega fanta. Skoraj bi me pobralo od groze! Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, da bi se zgodovina morda ponovila, če ne bi vmes posegla usoda. Noge so se mi tresle, ko sva se na mojo zahtevo obrnila in se vrnila v mesto. Pozneje mi je napisal še nešteto pisem o svoji osamljenosti, ljubezni do mene. Pa o tem, kako je nesrečen in osamljen. Smilil se mi je, revež, a žal nisem bila nobena sestra usmiljenka za njegove težave. Nekaj mesecev zatem je po težki bolezni umrla mama, na tem božjem svetu sem ostala čisto sama. Stara sem bila že skoraj petintrideset let, ko sem nehala žalovati in se smiliti sama sebi. Ker nisem imela nobene prijateljice, ki bi ji lahko potožila, sem začela pisati. Najprej sem vihtela pero, kasneje sem si kupila pisalni stroj, ko so prišli v modo računalniki, sem ga nabavila – in to kljub temu da sem bila že krepko v letih. Vem, da moje pisanje nima kakšne umetniške vrednosti, je pa zanimiva in zelo iskrena kronika o mojih prednikih. Tudi o tistih zelo daljnih.«

Zdenka se je že vdala v usodo, da bo ostala sama. Neljubljena in nepotešena v svojih globokih, a zelo iskrenih željah po materinstvu. Potem pa se zgodi čudež. Nekoč na njena vrata potrka neki gospod. Pripeljal se je z avtom, kar je bil v tistih časih okoli leta 1967 velik dogodek. Umrla mu je žena in mu pustila tri hčerke, najmlajša je imela komaj pol leta.

»Usedel se je za mizo in – še preden mi je povedal svoje ime – položil na mizo svoje težave. Dejal je, da nisem prva, ki jo je prišel vprašat, ali bi postala njegova žena in mama otrokom. V svoji nemoči je bil videti tako krhek in ranljiv, da sem mu odgovorila pritrdilno, še preden je končal. Od presenečenja je zazijal in se razjokal. Kasneje mi je povedal, da je bilo prvič po ženini smrti, da je to storil. Predlagala sem mu, da se preseli k meni. Pa ne zato, ker sem imela več prostora, temveč zato, ker bi ga tam, kjer je živel, preveč opravljali. Ko se danes oziram v preteklost, se čudim, kako hitro mi je uspelo, da sem se iz osamljene stare device čez noč prelevila v mamico treh hčera in ženo možu, ki ga je bila ena sama dobrota. Ob njem sem prvič doživela, kaj pomeni, da te nekdo spoštuje. Z leti me je tudi zelo vzljubil. Tudi midva sva imela tri hčerke. V šali sem si pogosto dejala, da se moj praded gori v nebesih križa, glede na to, da je bil 'strokovnjak' za fante! Z možem nisva šla nikoli sprta spat. Zmeraj me je pobožal po licu, kasneje tudi poljubil. Neizmerno mi je bil hvaležen, ker nisem zganjala nobene panike med 'čakanjem', da malo pozabi na prvo ženo. Tudi njegove hčerke, ki so me sprejele, sem vzgajala tako, da so se je rade spominjale. Hkrati pa sem jim polagala na srce, da je treba gledati naprej, skrbeti, kaj bo jutri. Mož Hinko še danes trdi, da je bila pokojna žena tista, ki je blagoslovila najin zakon. Upam, da res. Njena slika visi nad kaminom v dnevni sobi in ob obletnici smrti ali njenega rojstnega dne pod njo prižgem svečko. Mož je že zelo betežen, a pravi, da ga drži pri življenju moja ljubezen, hčerke, vnuki in pravnuki. Kadar imam čas, berem svoje zapiske in razmišljam o ženskah iz naše rodbine. Imele so zanimivo življenje, a nobena od njih ni bila tako srečna, kot sem danes jaz.«

(Konec)