Majhen kraj z veliko dušo
Morda so Podbrezje res majhen kraj, če gledamo po številu prebivalcev, ampak to je tako ali tako samo statistika. Sicer je to velik kraj, ker v njem živijo in ustvarjajo ljudje z veliko dušo. Tako je bilo včasih in tako je danes. Prizadevni člani Kulturnega društva Tabor so samo spomladi pripravili dva odmevna dogodka. Aprila so v podbreškem kulturnem domu odprli spominsko sobo pisateljice Mimi Malenšek in na dogodku gostili Prešernovega nagrajenca Toneta Partljiča, junija pa so odkrili spominsko obeležje v parku znamenitih Podbrežanov naši najbolj znani slikarki Ivani Kobilca in na dogodku gostili predsednika Boruta Pahorja.
Podbrezjam so včasih pravili vrt Gorenjske zaradi slikovitega pogleda na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Vas je bila pomemben romarski kraj, ob Tržiški Bistrici so bili mlini in žage, tod so ustanovili prvo gorenjsko posojilnico. Razcvet so Podbrezje doživele še posebno po letu 1870, ko so odprli železniško progo Ljubljana–Trbiž. Vse to so ustvarili ljudje, ki so tu živeli ali so bili s krajem kakorkoli povezani. Kot denimo Ivana Kobilca. Pri Kulturnem društvu Tabor so povedali, da je že vse pripravljeno tudi za ureditev Ivanine poti z informacijskimi tablami, ki bodo opisovale kraj rojstva umetničine matere, nastanek znamenite slike Poletje in lokacijo bivanja njene prijateljice, slikarke Rose Pfäffinger.
Pisateljica Mimi Malenšek, ki je tu preživela svojo mladost, v povestih in romanih opisuje njej tako ljube Podbrezje. Ob spominski sobi so ji v parku znamenitih Podbrežanov že prej postavili spominsko obeležje. V parku in na spominskih ploščah na več lokacijah ohranjajo žive še druge, župnika in misijonarja Franca Pirca, začetnika sadjarstva v Podbrezjah – sadjarstvo je v kraju pomembno še danes – pa pisatelja Karla Mauserja, orglarja Petra Rojca, učitelja, pisatelja Andreja Praprotnika ... Saj kot pravijo pri Kulturnem društvu Tabor, domovina brez dediščine je kot drevo brez korenin in ta spomin na prednike vtkejo tudi v prireditve. Kar se mi zdi še pomembno, znajo v tok dogajanja pritegniti podbreške otroke, da ne bodo pozabili, kdo so in od kod prihajajo, z natančno pripravljenimi projekti pa upravičijo zaupanje donatorjev. K temu pisanju so me nagovorili vtisi obiskovalcev po odkritju obeležja Ivani Kobilca, to so zapisi naklonjenosti in v enem piše: »Spet ste Podbrežani znali stopiti skupaj in podpreti prekrasen projekt v duhu ohranjanja zavedanja lastnih korenin.« Majhen kraj za velik zgled.