Ignacij Borštnik, največji slovenski igralec

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (55)

Ko je bil slovenski gledališki igralec in režiser, utemeljitelj umetniškega gledališča na Slovenskem, Ignacij Borštnik še fantiček, je mati vsak dan zanj molila: »Ljubi Bog, ne daj, da bi Nace postal soldat ali celo komedijant!« Ljubi Bog pa ni uslišal Borštnikove mame. Njej v čast in slovenskemu gledališču v ponos je postal največji slovenski igralec. V spominu je med drugim ostal tudi po stavku o ženski lepoti: »Pustimo lepe ženske moškim, ki nimajo fantazije.«

Rodil se je 1. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Danes se po njem imenujejo vsakoletna srečanja slovenskih gledaliških delavcev v Mariboru. Na njih podeljujejo Borštnikov prstan, ki ga od leta 1970 podeli neodvisna žirija kot najprestižnejšo slovensko nagrado za igralske dosežke.

Po nekaj razredih srednje šole in vojaški službi je Ignacij Borštnik več let delal kot bančni uradnik, od 10. decembra 1882 pa je redno nastopal v ljubljanskem gledališču. V letih 1885 in 1886 se je kot štipendist Dramatičnega društva izpopolnjeval na dunajskem konservatoriju. Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča ter vzgojitelj mladih talentov. Leta 1892 je sodeloval pri odprtju novega Deželnega gledališča in priredil za ta namen Veroniko Deseniško Josipa Jurčiča, jo režiral in nastopil v njej. Kot igralec tudi v izražanju največjega afekta ni poznal. Vedno je bil umirjen. Stavke je govoril hitro, s sijajno dihalno tehniko. Rad je zamahnil s trpko, odsekano gesto in napravil nekaj korakov z upognjenimi koleni. Glasu je znal dati v treh neposredno sledečih si stavkih trojen docela različen zvok. Bil je mojster v varčevanju z zunanjimi sredstvi in v poglabljanju značaja. Bil je splošno priznan največji slovenski igralec, kot človek pa malobeseden, samoten in poštenjak.

V sezoni 1893/94 je dvakrat gostoval v Zagrebu, naslednje leto sta z ženo Zofijo sprejela povabilo za redno igranje v zagrebški Drami. Tam je ostal skoraj do smrti in bil med najpomembnejšimi dramskimi umetniki. Večkrat je gostoval v Ljubljani in se tudi dogovarjal za vrnitev. Ljubljanske dramske predstave je vodil v krizni sezoni 1913/14, tik pred smrtjo pa se je jeseni leta 1919 vrnil v Ljubljano kot član obnovljenega gledališča in profesor na novem konservatoriju.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Kamniku se je 27. 6. 1881 rodil slovenski kemik Maks Samec.

V Kranju se je 28. 6. 1841 rodil slovenski politik in ljubljanski župan vitez Peter Grasselli.

V Kropi se je 28. 6. 1874 rodil slikar Peter Žmitek.

V Tržiču se je 29. 6. 1812 rodil pisatelj, zgodovino pisec in duhovnik Peter Hitcinger. Leta 1850 je po naročilu Slovenskega društva sestavil prvi zemljevid v slovenščini.

V Kranju se je 29. 6. 1895 rodil orodni telovadec Peter Šumi. V letih 1922 in 1926 je postal dvakratni zaporedni svetovni prvak v mnogoboju.

V Breznici blizu Radovljice se je rodil slikar Lovro Janša, član slovite slikarske družine.

V Poljanah nad Škofjo Loko se je 3. 7. 1868 rodil slovenski filozof in teolog Aleš Ušeničnik.