Kam gre Hrvaška?

Hrvaška seveda ne gre nikamor. Ostaja, kjer je, slovenski turisti jo bomo gotovo tudi to poletje množično obiskovali. Dogajajo pa se pomenljivi premiki v hrvaški politiki, ta gre vse bolj v desno, oživlja ustaštvo …

Med tradicijo in modernostjo

Hrvaški novinar in teolog Drago Pilsel (1962) je osebnost, ki hrvaške metamorfoze pozna iz osebne izkušnje. Prehodil je enkratno pot od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do kritičnega spogledovalca s politiko. Rodil se je hrvaškim emigrantom v Argentini, bil vzgajan v ustaškem duhu, po vrnitvi v domovino svojih staršev je postal protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, bil je svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića. Skratka: pravi človek za odgovore na hrvaška vprašanja. Kako pojasni fenomen oživljanja ustaštva? »To je proces nostalgije tako med povprečnimi prebivalci Hrvaške kot med elito. Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo, spomnimo se samo pevca Thompsona, ki v eni izmed pesmi uporablja ustaški pozdrav 'Za dom spremni'. Tako kot v Srbiji obstajajo težnje po rehabilitaciji četništva, so na Hrvaškem pobude za rehabilitacijo ustaštva. No, tudi v Sloveniji imate zagotovo nostalgične privržence skrajne desnice, a ti niso tako številni kot pri nas in v Srbiji. Hrvaška nima ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma – v Nemčiji na primer ne morete vzklikati 'Sieg Heil!' in uporabljati svastike. Na Hrvaškem je drugače, grbi iz časa NDH-ja so nekaj običajnega. Povsod najdete različna znamenja podpore ustaštvu, nič nenavadnega ni, če po stadionih skandirajo 'Ubij Srbina' … Sovražni govor je na Hrvaškem nekaj čisto običajnega, zato ni čudno, da je bila pred časom aktualna pobuda, da bi v tukajšnjo vojsko znova uvedli pozdrav 'Za dom spremni', podpisala sta jo celo dva škofa.« Pojasni tudi svoje odraščanje v ustaškem duhu. »Moj oče je v Argentini srečal mojo mamo, ki je iz Zagreba emigrirala leta 1955. Očetova družina je najprej živela na Kosovu in v Sarajevu, kjer je moj ded poslovno sodeloval z nacisti. Tik preden so zbežali v Argentino, so se v Avstriji srečali s Pavelićem in mu pomagali pri skrivanju. Pozneje so se njihove poti znova križale v Buenos Airesu, Pavelić je redno zahajal v našo hišo. Sam sem se sicer rodil po Pavelićevi smrti, a bil sem vzgajan v strogem ustaškem duhu. Imeli smo sliko Anteja Pavelića, ki je visela nad mojo posteljo. Pri štirinajstih, petnajstih letih sem bil popolnoma prevzet z idejo Hitlerjugenda, udeleževal sem se srečanj ob rojstnih dneh nacističnih zločincev … Iz te nacionalistične norosti sem se začel počasi reševati – neki argentinski duhovnik, kolega zdajšnjega papeža Frančiška, me je vprašal, kako sem lahko med tednom humanitarec Amnesty International, konec tedna pa fašist!? Takrat nisem povsem razumel očitka, med študijem pa mi je postalo jasno, da človek ne more biti hkrati katoličan in fašist. Ko sem v brazilskem Sao Paulu delal za argentinsko ambasado, sem sprejel odločitev, da bom vstopil v frančiškanski red. Vrnil sem se v Buenos Aires in se zaobljubil duhovnemu poklicu, v katerem sem spoznal tudi zdajšnjega papeža Frančiška.« In kako se spominja moža, ki je zdaj papež? »To, kar vidite zdaj – to je on! Takrat je bil seveda mlajši. Veljal je za ostrega in strogega, vendar hkrati tudi za pravičnega in simpatičnega. Njegova kariera se je v poznejših letih strmo vzpenjala, vse do vrhov argentinske cerkve. Ves čas je živel skromno v majhnem stanovanju, sam si je kuhal, se vozil z javnim prevozom … Duhovnike je pošiljal v favele /predmestna naselja revežev, op. M. N./. In takšen je prišel v Rim, z eno torbo in ponošenimi čevlji. S tem, ko si je izbral ime Frančišek, je dal jasno sporočilo, da želi v Cerkvi uveljaviti model preprostosti in sočutja. Tako zdajšnji papež v resnici živi in kot takšnega se ga spominjam tudi sam iz časa, ko je bil moj ravnatelj …« Ob koncu pogovora, v katerem je povedal, da je kot otrok spal pod sliko ustaškega Poglavnika, je na novinarjevo vprašanje, če ima nad posteljo tudi zdaj kako sliko, ki ga varuje, odgovoril: »Da. Imam razpelo Jezusa Kristusa.« (Vir: MMC RTV SLO) Ni kaj dodati.

Predsednica se izmika

»Neodvisna država Hrvaška (NDH) nikakor ni bila neodvisna in nikakor ni varovala interesov hrvaškega naroda. Ustaški režim pa je bil zločinski režim. Protifašizem je v temelju hrvaške ustave.« To je izjava hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović pred letošnjo komemoracijo v Jasenovcu. Prej ni bila tako odločna, a so jo baje iz ZDA, kjer je močan judovski lobi, prijazno opozorili, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni …

Še enkrat na volitve

Sicer pa se bo hrvaški sabor 15. julija sam razpustil, bratje Hrvatje pa pojdejo septembra spet na volitve.