Vse vas imam rad, ejga!

Tomaž Žukevič je še en pripadnik generacije šestinšestdeset, ki je prestopil med abrahamovce.

Na besniškem »piknik placu« so se zbrali vsi Tomaževi najbližji, da bi bili priče njegovemu prestopu v klub polstoletnikov. Prestal ga je nogometno, v dresu svojega najljubšega nogometnega kluba in s številko 50 na hrbtu. Moral je stisniti zobe, kajti le dan prej ga je začela pestiti ne ravno nogometna poškodba. Tomaž, že vrsto let zaposlen v Avisu, je športnik po duši in telesu. Kot trener v NK Kranj je v svet odraslih pospremil že številne generacije nadarjenih nogometašev. Prav tako pa je bil vrsto let zelo tesno povezan s smučarskimi skoki. Zabava je bila zato obarvana z mešanico nogometa in smučarskih skokov. Ni manjkala niti video predstavitev njegovih prvih petdesetih let življenja. Otroka Nik in Katja sta skupaj z mamo Karmen Tomaža večkrat spravila do solz. Ves čas je svoje polstoletno življenje komentiral nadvse pristno in odkrito. Vseskozi je bilo slišati zahvale vsem, ki so v njegovem življenju odigrali kakršno koli vlogo. Največkrat je bilo slišati: »Res vas imam rad, ejga!« In: »Ne mi tega delat, ejga!« Ko so mu najbližji predali darilo v obliki vstopnice za ogled nogometne tekme na Barceloninem Camp Nou, se je iz Tomaževih oči vlilo. To je bilo pa preveč tudi za tako možatega človeka. Moral je priznati, da si je potiho in na skrivaj skoraj vse svoje življenje želel v živo ogledati vsaj eno tekmo njemu ljube Barce. Zabava je trajala dobrih deset ur, minila je v znamenju obujanja spominov, dobre glasbe ter seveda domače hrane in žlahtne kapljice. Tomaž je tako zlahka prestopil v klub 50!