Bil sem mlad, željan akcije

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 15:12

»Za mnoge mlade fotografe je bilo to, da si bil vojni fotoreporter, takrat najvišja možna stopnja našega poklica, zato sem tudi sam pogrešal še več akcije,« se spominja Kranjčan Jurij Cigler, pred petindvajsetimi leti fotoreporter Gorenjskega glasa. Danes razmišlja drugače.

Kranj – Ob razstavi in na njej izdani knjigi z naslovom »Samostojni!« fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni, ki so ju nedavno odprli oziroma predstavili v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani ob domala vseh slovenskih in tudi nekaj zamejskih tiskanih medijih tistega časa s fotografijami takratnega fotoreporterja Jurija Ciglerja sodeluje tudi Gorenjski glas.

Za razstavo sta bili izbrani dve njegovi fotografiji, ena posneta v prvih dneh vojne med Mengšem in Trzinom, na kateri je slovenski tovornjak s prestreljenim vetrobranskim steklom, druga pa je nastala 7. julija 1991, ko je velika množica ljudi v Cerkljah na zadnjo pot spremila padlega slovenskega vojaka Petra Petriča. »Ko sem si pred dnevi s kustosinjo razstave ponovno ogledal arhiv fotografij iz vojnih in povojnih dni, sem ponovno podoživljal tisti čas in se spominjal situacij, v katerih so nastajale fotografije,« uvodoma pove takrat dvajsetletni Jurij Cigler, po poklicu fotograf, ki je konec osemdesetih na Gorenjskem glasu začel kot pripravnik, kasneje pa je ustanovil svoje podjetje, ki je za časopis opravljalo fotografske storitve in razvijanje filmov za novinarje. V času vojne sta bila kot fotografa pri časopisu še Gorazd Šinik in Aleš Gorišek, veliko pa so fotografirali tudi novinarji sami.

Tudi tekel sem, kolikor so me noge nesle

Jurija je vojna ujela tako rekoč na začetku kariere. »Zelo veliko sem delal. Kljub mladosti so mi zaupali službeno 'katrco', s katero sem obredel celo Gorenjsko. Vsakič, ko je bilo kaj nujnega, so me 'sneli s kljuke' in sem šel takoj na teren. V tem sem neskončno užival. Za mladega človeka je bil to velik izziv,« se mladostne zagnanosti spominja sogovornik. Da je bila prva 'vojna misija' na Krvavec, kjer so letala JLA streljala na televizijski oddajnik. Dvakrat v istem dnevu je hitel gor, saj je vmes šel na časopis razvit filme. Na posnetku so bili preluknjani krožniki, ostanki raket ...

»Vsako jutro sem bil že zgodaj v redakciji in sem vedno šel kam na teren – na Gorenjski sejem slikat zajete vojake JLA, pa varovanje pomembnih objektov v Kranju, kjer sem srečal tudi vašega sedanjega urednika Cveta Zaplotnika, ki je bil takrat vpoklican med teritorialce, z novinarji smo se poskušali prebiti do letališča na Brniku, na Jesenice sem šel fotografirat razbite stavbe na platoju pred Karavanškim predorom, spet drugič sem spremljal kolono tankov, ki je zasedla plato ...« pripoveduje Jurij in pove, da se je le enkrat resnično ustrašil za življenje. Na levi strani avtoceste na ovinku lokalne ceste, ki vodi na Mežaklo, nekaj deset metrov nad platojem je v roke prijel fotoaparat in skoraj pol metra dolg objektiv in ga usmeril na plato. Ko je 'pomeril', so se vojaki na platoju v trenutku vrgli na tla in orožje usmerili v njegovo smer. »V trenutku sem stekel proti avtu, kolikor so me nesle noge. Zgrabila me je panika, saj so vojaki očitno mislili, da imam v rokah raketomet. O tem več let nisem nikomur govoril.«

Vojni fotoreporterji so posebni ljudje

Mnogi filmi iz tistega časa so najbrž za vedno izgubljeni, mogoče se kakšni negativi še najdejo v njegovem osebnem arhivu. Kar je posnel za Gorenjski glas, je pred leti predal Gorenjskemu muzeju. »Za mnoge mlade fotografe je bilo to, da si bil vojni fotoreporter, takrat najvišja možna stopnja našega poklica, zato sem tudi sam pogrešal malo več akcije. Včasih sem celo zavidal kolegom fotografom, ki so imeli možnost biti v središču dogodkov.«

»Jaz sem bil največkrat poslan fotografirat posledice dogodkov, napadov, spopadov. Na svojo pest nisem hodil naokrog, zdi pa se mi, da so tudi novinarji nekoliko pazili name in me niso pošiljali na problematična prizorišča,« pojasnjuje Jurij Cigler in pove, da danes, petindvajset let kasneje, razmišlja povsem drugače. »Na kraj pameti mi ne pade, da bi se izpostavljal na vojnih območjih. Priznam pa, da hkrati občudujem vojne fotoreporterje, ki samozavestno in po lastni izbiri odhajajo na rizična območja. To so posebni ljudje. S tem nočem reči, da sem prestar za kaj takega. Ko se ti zgodi vojna in si prisiljen sodelovati v vojni, pač sodeluješ. Ne bi pa to več bila moja osebna izbira,« je še povedal Cigler, ki danes fotografira le še za lastno zadovoljstvo, saj se v svojem podjetju uspešno ukvarja s povsem drugimi stvarmi. Je namreč zastopnik in distributer za optično in fotografsko opremo znamke Lei­ca, prav tako za prestižno znamko kovčkov Rimowa s prodajalno v Kranju, ukvarja se z opremo za športno strelstvo in lov ... in kot pravi, so leta vojne v Sloveniji že daleč. Razen ko se ob različnih obletnicah obudi spomin nanje.