Soočenje bo konec poletja

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / torek, 28. junij 2016 / 10:52

Izvedenca ekonomske stroke, ki sta podala povsem nasprotni oceni vrednosti blagovne znamke LTH pred uvedbo njegovega stečaja v juniju 2009, bo kranjsko sodišče na sojenju zoper nekdanjega prvega moža LTH Miloša Kodreta zaslišalo konec poletja.

Kranj – Do načrtovanega soočenja sodne izvedenke za vrednotenje podjetij Milene Kosi in izvedenca za intelektualno lastnino Matjaža Aberška na včerajšnjem nadaljevanju sojenja zoper nekdanjega predsednika uprave Loških tovarn hladilnikov (LTH) Miloša Kodreta na kranjskem okrožnem sodišču zaradi odsotnosti Aberška ni prišlo. Soočenje je sicer obramba predlagala, ker se njuni oceni vrednosti blagovne znamke LTH v zadnjih mesecih pred stečajem loške družbe v juniju 2009 močno razlikujeta.

Kranjsko tožilstvo Kodretu očita poskus storitve zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter oškodovanja upnikov, ker naj bi aprila 2009 njenemu največjemu lastniku, podjetju Agovit, ki je bil hkrati v Kodretovi večinski lasti, prepoceni prodal blagovno znamko LTH. Zanjo je iztržil 600 tisoč evrov, medtem ko je sodna izvedenka Kosijeva ocenila, na kar se opira tudi obtožba, da bi jo moral prodati vsaj za 1,36 milijona evrov. S takšnim vrednotenjem se obramba že ves čas ni strinjala, zato je sredi sojenja sama naročila novo cenitev pri Aberšku, ki je prepričan, da je bila spomladi 2009 blagovna znamka LTH vredna kvečjemu 110 tisoč evrov. Še več: Aberšek opozarja, da je imel LTH leta 2009 pri uradu za intelektualno lastnino zaščiteno in registrirano samo ime blagovne znamke, ne pa tudi zadnjega logotipa, ki je še danes v lasti njegovega avtorja Daliborja Velića. To po mnenju Kodretovega zagovornika Antona Šubica pomeni, da je Kodre »samemu sebi prodal blagovno znamko, do katere LTH sploh ni bil upravičen in je bila vredna od 300 do 500 evrov na simbolni ravni, sicer pa je bila ničelne vrednosti«.

Včeraj je tako sodišče zaslišalo le Metko Kreh iz NLB, tedaj vodjo kreditiranja velikih družb na Gorenjskem, ki je potrdila, da so se v LTH v mesecih pred uvedbo stečaja sicer prizadevali pridobiti likvidnostno posojilo, ne spominja pa se, da bi za njegovo zavarovanje ponudili blagovno znamko, kakor zatrjuje Kodre. Po njeni oceni se je v tistem obdobju tudi preko medijev na banko vršil pritisk, češ da ne želi pomagati delavcem, da bi prejeli plače. »Ni običajno, da ko banka odobrava posojilo, da se o tem komunicira z javnostjo, saj gre izključno za odnos med banko in stranko. Ko pa ne gre vse po načrtih, se dogaja, da stranka uporabi tudi druge kanale – ali preko ministrstva ali preko medijev. Lahko bi rekli, da se je tedaj vršil pritisk, tudi preko elektronske pošte iz LTH. Rečeno je bilo, da v kolikor ne zagotovimo sredstev, bo banka krivec, da se LTH ni izvil iz zapletene situacije,« se spominja priča. Kot je dejala, NLB novega posojila LTH ni več odobril, ker so ocenili, da ne bo zmogel uresničiti zastavljenih načrtov. »Predvsem so delali prehitre korake; podjetja niso niti še sanirali, že so se želeli širiti in kupovati druga podjetja. Upravičeno smo dvomili, da vsega tega ne bodo zmogli realizirati.«

Zadnje vodstvo LTH se je za pomoč pri pridobivanju posojila obrnilo tudi na gospodarsko ministrstvo, se spominja Krehova. »To je nedopustno, saj banka zaradi bančne tajnosti ne more ministrstvu posredovati nikakršnih podatkov o stranki, medtem ko lahko stranka ministrstvu govori vse, kar hoče. Na dopis ministrstva smo zato odgovorili, da lahko odprto razpravljamo o družbi, če to dovoli vodstvo LTH, sicer pa ne,« je pojasnila. Na vprašanje obrambe, kako je ministrstvo posredovalo pri banki, je priča odgovorila, da so med drugim kontaktirali tudi s takratnim predsednikom uprave NLB Draškom Veselinovićem. »Glede na status NLB ni to nič čudnega,« je cinično pripomnil odvetnik Šubic. Na opozorilo sodnice, naj se izogiba neprimernim komentarjem, pa je odgovoril: »To je bila zgolj pripomba občana.«