Lviv, tudi malo slovenski

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 11. april 2011 / 06:00

Ko se dve leti kasneje spet spominjam Lviva, mi postane žal, da v njem nismo ostali vsaj dva, tri dni. Žal nas je čas priganjal, mesto s svojimi znamenitostmi pa bo že moralo počakati do prihodnjič.

Rusi mu še vedno rečejo Lvov, Ukrajinci pa, odkar živijo v samostojni državi, Lviv. Kar nekaj stoletij v njegovi zgodovini se je po poljsko imenoval Lwow, kakih sto petdeset let pa se ga je držalo nemško ime Lemberg. No, arheološke izkopanine so Lvovu potrdile še večjo starost. Menda se je v antiki imenoval Leopolis. Danes je Lviv (z mirnim srcem dajem prednost Ukrajincem) pomembno kulturno središče v zahodni Ukrajini in je po številu prebivalcev, trenutno jih šteje okrog 735 tisoč, sedmo največje mesto v državi. Prebivalstvo je posebej v zadnjih letih močno naraslo, Lviv pa velja za eno najhitreje rastočih mest v Ukrajini.

Kratek pogled v zgodovino mesta nam pove, da so od sredine 14. stoletja pa do leta 1772 v njem vladali Poljaki, polovico od tega skupaj z Litvanci. Potem je na vrsto prišel veliki habsburški imperij, kasneje kakopak Avstro-Ogrska, po 1. svetovni vojni so v mesto spet vkorakali Poljaki, razglasili drugo poljsko republiko in vladali do leta 1939. Druga svetovna vojna je tudi v tem delu Evrope naredila svoje, po Stalinovem paktu s Hitlerjem je med leti 1939 in 1941 Lwiw postal Lvov, po nemški invaziji na Rusijo pa je bilo mesto do osvoboditve pod nemško okupacijo. Sledilo je obdobje, ko je bila Ukrajina ena izmed sovjetskih republik, vse do razglasitve ukrajinske neodvisnosti, avgusta 1991.

Medtem ko so zgodovinske letnice za bralca mogoče nekoliko duhomorne, pa je za nas, Slovence, zagotovo zanimivo to, da je na Univerzi v Lvivu, ki je bila ustanovljena že davnega leta 1661, svoj čas predaval tudi naš jezikoslovec in literarni zgodovinar Matija Čop (1797–1835). Bližnji prijatelj dr. Franceta Prešerna je od leta 1822 najprej učil na tamkajšnjem liceju, kasneje pa kot asistent tudi na univerzi. No, po petih letih se je vrnil v Ljubljano. Njegov učenec je bil tudi poljski filozof in prevajalec Emil Korytko (1813-1839), ki je zadnji dve leti svojega življenja preživel v Sloveniji, kjer ga je s Francetom precej »žural« naokrog. No, skupaj sta naredila tudi kakšno dobro delo, med drugim sta sodelovala pri prevajanju poljskega pesnika Adama Mickiewicza v nemščino, Korytko pa je v nemščino prevedel tudi nekatere Prešernove pesmi. Poljak je v Ljubljani tudi umrl, tako kot Čop pa je pokopan na takratnem ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu.

Še nekaj nekoč ali pa predvsem danes znanih ljudi je bilo rojenih ali je živelo v Lvivu. Med slednjimi je bil najmlajši sin (rodil se je pet mesecev pred očetovo smrtjo) W. A. Mozarta, Franz Xaver Wolfgang Mozart, glasbenik, prav tako kot mnogo bolj slavni oče. To mesto je dalo tudi zmagovalko Pesmi Evrovizije leta 2004, pevko z umetniškim imenom Ruslana. No, v Lvivu se je rodil tudi avstrijski pisatelj in novinar Leopold Ritter von Sacher – Masoch (1836-1895), katerega najbolj znano delo je Venera v krznu. Bil je poseben tič, saj prav iz njegovega priimka izhaja pojem mazohizem. Iz Lviva izhaja tudi odličen šahovski velemojster Aleksander Beljavski (oziroma Beliavsky), ki od leta 1996 živi v Sloveniji in na tekmovanjih tudi brani barve naše države.

Zanimivo je tudi, da so v starem delu mesta, ki je sicer pod zaščito Unesca, snemali film Schindlerjev seznam. Menda je bilo precej ceneje, kot če bi snemali v Krakowu, kjer se zgodba v resnici dogaja. Ja, Lviv je res »svetsko mesto«.