Danes sem tako potreben (46)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 22. februar 2009 / 06:00

Najprej je ves teden zvonil telefon. Neznana številka. Nekajkrat nisem dvignila, potem mi je prekipelo. Ko je v soboto zjutraj spet zazvonilo, sem se bila pripravljena 'razpištoliti', še preden bi lahko odložil.

»Prosim?«

»Je Lea?«

»Je. Sedaj pa slušalko lahko vržeš dol.«

Najprej je obnemel, potem pa siknil, da ne ve, za kaj gre.

Ok, sem si mislila, recimo, da je nekdo drug.

Razložil mi je, da naj bi mu pred več kot letom dni pustila svojo telefonsko številko, on pa meni njegovo. Takoj sem pomislila, da je že obstajal tehten razlog, da je vmes minilo toliko časa.

»Saj nisva veliko govorila, tako da ne moreš vedeti, kdo sem. Sem pa danes urejal imenik in ugotovil, da imam tvojo telefonsko še shranjeno. Pa sem te pač poklical. Sedaj sem namreč samski.«

Glede na to, da je minilo leto dni in da sva po njegovem že govorila po telefonu, se meni niti približno ni sanjalo, s kom govorim.

Vprašala sem ga po imenu.

»Tadej.«

Ni zvenel prepričljivo.

Sledil je oster nastop kup zahtev. Češ da on meni po telefonu ne bo razlagal o sebi (izkazalo se je, da mu bo zmanjkalo telefonske kartice), lahko pa se dobiva v klepetalnici, da mi kaj pove o sebi. Dodal je še 'ta trenutek', ker je on pač za računalnikom. Ko sem mu rekla, da to ni možno, saj jaz nisem, se je name vsul plaz besed, da kaj nakladam, vztrajanje pa je preraslo v ukazovanje. Diplomatsko sem mu razložila, da nisem doma, ko pa bom v klepetalnici, pa se pač bereva. Z mirnim glasom, 'sedaj pa res nimam več časa', sem se poslovila.

Zame je bila zadeva s tem zaključena.

Kakšen teden po pogovoru me je poiskal v klepetalnici.

Najprej nisem vedela, da je on.

»Vlekla si mi ga v avtu. Nekje pri Ljubljani. Mmmmm … Se ne spomniš?«

O sranje, sem si mislila, spet eden, ki ne ve, kam bi s svojo seksualno energijo.

Najprej bo hodil kot mačka okoli vrele kaše, potem bo želel skleniti dogovor, poskušal bo na tisoč in en način, da bi ga oseba na drugi strani virtualno zadovoljila in ko bo na koncu videl, da ne bo iz vsega nič, se bo opravičeval za uvodne stavke, ker je danes pa res potreben …

In ravno jaz naj ga odrešim muk.

Ne da bi kaj preveč razmišljala, sem ga vprašala:

»Sem s teboj govorila po telefonu?«

»Da.«

»Tadej?«

»Aha.«

»Zakaj pa se tu podpisuješ kot Gorazd?«

»Nima veze. Sedaj se pogovarjava o tem, kako si mi ga vlekla. No, povej …«

Ne vem, kako se je stavek zaključil.

Zapustila sem klepetalnico.