Prostovoljstvo

Danes pogosto slišimo, da smo postali ljudje individualisti, se ne družimo, si ne pomagamo, mislimo le nase. Ljudje objokujejo preteklost, ko je bilo udarništvo, delovne brigade in delovne sobote vsakdanje opravilo. Ni vse tako črno. Pred očmi imam veselice, obletnice društev, obnove gasilskih domov, slovesnosti v cerkvah, delo v športnih in kulturnih društvih, v krajevnih skupnostih in tu so lovci, ribiči, zadruge. Če vse to damo skupaj, se prav gotovo vsak kje najde. Manjši kot je kraj, v več društvih in skupinah posamezniki sodelujejo.

Na Suhi, kjer živim, smo letos praznovali 90-letnico gasilskega društva. Zvrstile so se mnoge slovesnosti, vaje in obeležja, ki so se zaključile v tem koncu tedna z veliko parado in veselico. Včasih bi se človek vprašal, v čem je pomen parade. Da neka skupina javno stopa in nekaj sporoča. Včasih veselje (maturanti), včasih veličino svoje formacije – vojska, gasilci, včasih protest, ker so preslišani in spregledani. V polpretekli zgodovini so bile vojaške parade še bolj popularne. Pravijo, da je bila Moskva najlepša v času prvomajske parade. Kaj torej izraža gasilska parada, ki koraka skozi vas? Množičnost, svečanost, stanovsko pripadnost, enotnost. Zbrali so se gasilci z okoliških društev, najmlajši, gasilke v svečanih in delovnih uniformah, narodne noše, godba, prapori in veliko gasilskih vozil. Lepše je korakati v svečanih uniformah, vendar je to obljuba, da bodo prišli na pomoč tudi v nesreči.

In vse skupaj se je zaključilo oziroma nadaljevalo z veselico. Spominjam se gasilske veselice s svojega otroštva. Marsikaj je danes drugače, kaj pa je še vedno enako. Denimo srečelov, zbiranje dobitkov, glavna nagrada kolo, otroci, ki prodajajo srečke … Svojo mladost sem preživela na Laborah in v tamkajšnjo gostilno smo si šli izposodit bele kratke predpasnike, da smo bile lepe natakarice, v lepih čevljih in krilih … Danes pivovarna Union opremi vse enotno, oskrbi veselice s sodi piva, ki je najbolj prodajana pijača. Tudi včasih so se na veselicah stepli, danes je varnost ena ključnih stvari, za katero je treba poskrbeti. In glasba. Od nekaj je veljalo, da moraš imeti dobro glasbo, ki pritegne ljudi. Kdo so obiskovalci veselic? Večinoma podeželska mladina, ki pride zaradi glasbe, pleše, srečujejo se s svojimi simpatijami, pijejo, veliko pijejo … Delala sem v jurčku, videla sem veliko znanih obrazov, zlasti svojih dijakov, in to je njihov način zabave. Določijo žrtvenika, ki jih vozi, ali si omislijo taksi, drugi pa nazdravljajo, dokler je 'štrena' v denarnici ...

Tako so vse priprave in dogovori, ki so se začeli že pred več leti, organizacija in sodelovanje poplačani. Skupno delo ljudi povezuje, prostovoljstvo nam da občutek koristnosti, pripadnosti in nenazadnje veselje nas osrečuje. Takšno je torej slovensko podeželje. Morda je to naše največje bogastvo. Naj še dolgo živi.