Alojz in njegove čebelice
Starosta slovenskega čebelarstva, ki je za zgled tako domačim kot tudi drugim članom čebelarskih društev, Alojz Osterman z Olševka, je 29. maja letos praznoval častitljivih devetdeset let.
O tem, da se vedno odzove povabilom na srečanja in družabne prireditve, da je pripravljen pomagati z izkušnjami in nasveti in da je nemalokrat pomagal tudi z dobrimi pobudami vodstvu domačega društva pri njihovem delu pa še o čem je na srečanju, ki so ga v Preddvoru pripravili domači čebelarji ob Alojzovem osebnem prazniku, spregovoril tudi njihov predsednik Jožef Kokalj. Slavljencu so zaželeli veliko zdravja in veselja ob njegovih čebelicah in da bi bil še naprej tako aktiven – doma in v društvu. Oglasila sta se tudi predstavnika Čebelarske zveze Gorenjske, iz rok predsednika Janka Sebastijana Stuška pa je Alojz prejel posebno priznanje, medaljo čebelnjak Antona Janše, ki ga Čebelarska zveza Gorenjske podeljuje uspešnim, dolgoletnim čebelarjem, tistim, ki so v svoji karieri pokazali več kot samo povprečje. Čebelarska kolegica Vida pa je Alojzu po družinskem receptu za medeno rezino pripravila tudi moško torto.
Alojz ni skrival, da je presenečen, a v svojih besedah ostaja skromen. Meni, da zagotovo obstajajo bolj izkušeni čebelarji kot on, z več čebelami.
»Pravijo pa, da če čebele zapustiš, potem tudi one tebe. In to drži. Če nisi pri čebelah vsak dan, vsak dan nekaj ne postoriš, to ni dobro; sploh pa jeseni, ko jih je treba zazimiti,« pripoveduje Alojz in v čebelarskem žargonu še doda, da je pa »čez leto treba vedeti ali nosijo prazne ali s košem.«
Alojz je k takrat preddvorski čebelarski družini pristopil leta 1967. Pred njim se je s čebelami »doma dajal« starejši sin Jože in v bistvu je on navdušil očeta zanje. Mlajši Ivo pa se med čebelarje ravno podaja. Oba sta tudi prišla na sprejem z očetom. Ima pa Alojz še hčer Bernardo.
Danes ima Alojz petnajst panjev in pri čebelah mu pomaga tudi žena Tončka. Pred dvema letoma sta Ostermanova praznovala že šestdeseto obletnico poroke. Spoznala sta se v predilnici, kjer je bil Alojz svoj čas zaposlen: bil je vodja predilnice v takratnem Tekstilindusu.
Alojz je sicer doma z Luž, iz družine s sedmimi otroki, živi pa na Olševku, pri Sitarju se reče po domače. Ima tudi že vnuke in pravnuke. Rojstni dan je proslavil tudi v krogu domačih in najbližjih v Adergasu, na Domačiji Vodnik. In glede na smisel za humor in slavljenčevo pozitivno razmišljanje, bi Alojz, če bi ga morali uvrstiti v eno starostnih kategorij, še najbolj sodil k 'mladostniškim devetdesetletnikom'.