Samo ne recite obupanemu staršu: »Saj bo«

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. junij 2016 / 10:45

Elizabeta Kos - Korimšek je prostovoljka v društvu Jonatan Prijatelj, društvu staršev otrok z rakom. Tudi sama ima izkušnjo s to boleznijo, sin Sebastjan je zbolel za hitro napredujočo levkemijo.

Sebastjan Kos je bil star dvanajst let, ko so mu zdravniki diagnosticirali akutno mieloično levkemijo. »Pred boleznijo sem bil tak kot večina otrok. Če sem lahko, sem z veseljem kaj ušpičil. Počel sem vse, kar počnejo dvanajstletniki. Rad sem rolal, plaval in se potepal po vasi s prijatelji. Seveda sem kot večina mojih vrstnikov zelo rad igral igrice po računalniku. Nihče ne razmišlja o boleznih, o bolnišnicah. Včasih sem imel kakšen glavobol, pa je vedno minil. Rad sem bil kak junak iz filma. Seveda sem vedno zmagoval. Kot večino so me privlačili terenski avtomobili, motorji, orožje in vojska. Potem pa sem začel postajati vedno bolj utrujen. Ničesar se mi ni več ljubilo početi ...« Takšni so Sebastjanovi spomini.

Pot do diagnoze

Sebastjanova mami Elizabeta se danes, po devetih letih, spominja zaporedja dogodkov, kot so si sledili in kot bi bilo včeraj: »Sebastjan je dobil 'običajno' virozo, a bolezen ni pojenjala. Simptomi so se razširili v bolečine v trebuhu in s krvnimi izvidi, ki niso bili dobri, naju je pediater napotil v Splošno bolnišnico Jesenice, kjer niso ugotovili ničesar posebnega, bolečine so mu lajšali s protibolečinskimi zdravili in ga naslednji dan po­slali domov. Še dvakrat sva se odpeljala v dežurno ambulanto v jeseniško bolnišnico, ker so bolečine postajale vse hujše, a pravega vzroka zanje še niso odkrili. Zahtevala sem napotitev v Ljubljano, kjer pa je zdravnik z ultrazvočnim pregledom ugotovil, da ima sin močno povečane bezgavke, ki pritiskajo na trebuh. Odkril je vzrok bolečin, Sebastjan je nekaj dni ležal na infekcijski kliniki, z nadaljnjimi preiskavami na hematološki kliniki pa so diagnosticirali bolezen.« Kot bi slutil diagnozo, čeprav komaj dvanajstletnik, je še nekaj dni pred tem, kar so imeli družini sporočiti zdravniki, Sebastjan zbral nekaj energije in preživel smučarski dan na Starem vrhu. Potem se je zanj čas 'ustavil' ...

Strah, neprespane noči

V Kosovi družini so trije otroci in Sebastjanova bolezen, s katero se je boril leto dni in pol, je vplivala na vse. Elizabeta se spominja: »Zame na začetku, ko sem izvedela za diagnozo, izida ni bilo. Že oče mi je umrl za rakom. Na onkološkem oddelku Pediatrične klinike, kjer je ležal sin, je v letu in pol umrlo 24 otrok. Ne morem vam z besedami opisati stiske teh staršev. Niti svoje ne. Niti pomirjeval si nisem upala vzeti, ker sem se vsak dan vozila iz Kranja v Ljubljano na kliniko in zvečer nazaj domov. Psihološko pomoč staršem so v bolnišnici sicer nudili, a sama se s psihologinjo nekako nisem mogla povezati, ji zaupati čustev, vseh svojih strahov, neprespanih noči. Takrat tudi društva Jonatan Prijatelj, društva staršev otrok z rakom, še ni bilo; kajti le starši s podobnimi izkušnjami vemo, kaj preživljamo. Vsa moja zahvala pa gre zdravnikom na onkologiji, da zmorejo zdraviti otroke in obenem hrabriti tudi starše.«

»Verjemite nam, niste sami«

Jonatan Prijatelj, društvo staršev otrok z rakom, so ustanovili leta 2009, sedež imajo na Linhartovi cesti 13 v Ljubljani, veliko članov in prostovoljcev, med njimi tudi Elizabeta Kos - Korimšek, je z Gorenjske, smisel njihovega delovanja pa so položili v besede: »Tu smo za to, da pomagamo vam, staršem, starim staršem ... Potrebujete pomoč? Potrebujete samo nekoga, ki vas razume? Vas je strah, da vaš otrok ne bo preživel? Verjemite, vso to pot smo mi prehodili in smo zdaj tu za vas. Stiska ni le vaša, pripravljeni smo jo deliti z vami.« Na leto društvo organizira več delavnic in predavanj za svojce, nekatere tudi za širšo javnost, vsako leto septembra imajo vseslovensko srečanje družin v Strunjanu, na katerem se jih zbere okrog 250. Da pozabijo na skrbi, da se sprostijo, na srečanje povabijo znane slovenske glasbenike, dobrodelno sta se že odzvala Tanja Žagar in Dejan Vunjak, letos bodo gostili Mirana Rudana. Motoristi iz Motoklubov Klukhena in Raubritter se jim tudi pridružijo, zainteresirane udeležence popeljejo na panoramsko vožnjo, otroke pa obdarijo.

Društvo Jonatan Prijatelj je humanitarno, neprofitno, zato so hvaležni za vsako donacijo. Če želite, lahko darujete en evro tako, da pošljete SMS-sporočilo z besedo JON na številko 1919.

»Nikoli se nisem vdala«

»Nisem prenesla, da mi je kdo ob doživljanju sinove bolezni rekel: 'Saj bo.' Še danes ne prenesem tega stavka. Edino upanje je tisto, kar lahko imaš v težki življenjski preizkušnji,« prepričano pove Elizabeta Kos - Korimšek, ki je, prav tako v upanju, kaj vse bi med boleznijo lahko še storila za sina, zavrtela nekaj telefonskih številk bioenergetikov, vedeževalk: »Večinoma so zahtevali takojšnje plačilo, ko pa sem enemu bioenergetiku rekla, da mu poplačam vse njegove storitve v trenutku, ko sin ozdravi, in da to lahko overiva pri notarju, me je zavrnil. Le ena vedeževalka mi je rekla, da se njen dar ne plačuje, ker se potem vse izniči.«

Sebastjan je danes enaindvajsetletni mladenič z redno službo. Srednjo šolo, smer računalništvo je obiskoval v Šolskem centru Kranj in z mamo imata besede pohvale za profesorje in svetovalne delavce, ker so imeli dovolj posluha za njegove težave.

Sebastjanova izkušnja

Sebastjan je diagnozo sam ugotovil, ko je že ležal v bolnišnici in mamo kar odkrito vprašal, ali ima raka. Mama mu je povedala ... V spominih pa je obudil: »Hujši so bili učinki terapije, bolj sem si želel iz bolnišnice domov in prosil mami, naj me odpelje. Ve­dno mi je rekla, da zaradi negativnih celic lahko umrem in me ne bo odpeljala prej, dokler mi ne dovolijo. Upiral sem se vsemu zdravljenju, mami, sestram, zdravnikom. Saj lahko jem tablete doma. Najhuje je bilo, če sem slišal, da je kakšen otrok umrl. Takrat sem se zavedal, da se to lahko zgodi tudi meni. Kadar sem se bolje počutil, so me lahko obiskali tudi prijatelji. Vsi so se zares zelo trudili z mano ... Potem je prišel september, ko so me predvideli za presaditev kostnega mozga. Mi­slil sem, da sem najhujše že preživel. Vendar me je še nekaj čakalo. Povedali so mi, da lahko pride do zavrnitve kos­tnega mozga, vendar te na to nihče ne more pripraviti. Bilo je zelo težko, saj sem dobil vročino, ki nikakor ni hotela pasti. Mi­slil sem, da bom umrl. Dobil sem kožno zavrnitev in sem bil ves pikast. Bil sem izoliran od vseh, samo sestre in mami so lahko hodile k meni. Po enem mesecu so mi odprli vrata, da sem lahko vsaj slišal šume s hodnika. Tudi to je bilo vsaj nekaj ...«

Ozdravel je po presaditvi kostnega mozga, darovalec je bil njegov mlajši brat, vendar se je še nekaj let zatem spopadal s hudimi migrenskimi glavoboli. Ti so z leti izzveneli, kot posledica bolezni so mu ostala občasna vročinska stanja.