Prezgodnje slovo Fabjana Hafnerja

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 6. junij 2016 / 09:16

Množica ljudi različnih poklicev in nazorov se je sredi maja na pokopališču v Svečah/Suetschachu v Rožu poslovila od koroškega Slovenca, pesnika, literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Fabjana Hafnerja. Umrl je nepričakovano, veliko prekmalu, na pragu 50. leta starosti. Človek, ki mu je bila literatura najbolj srčna zadeva, je delal v življenju čudovite reči. Bil je izvrsten predavatelj na celovški in tudi na ljubljanski univerzi ter sodelavec Literarnega inštituta Roberta Musila v Celovcu. Tudi sam je pesnil že od otroštva naprej. Veliko je prevajal. Po njegovi zaslugi so bila v nemščino prevedena dela Florjana Lipuša, Daneta Zajca, Kajetana Koviča in Tomaža Šalamuna, v slovenščino pa je prelival stvaritve Petra Handkeja in Christine Lavant. Ob njegovi smrti so zapisali in povedali velike reči. »Bil je človek širokega duhovnega bogastva in globokih, tudi humornih razmišljanj. Razdajal se je do skrajnega. Včasih je kaka smrt potrebna. Spomnimo se samo tiste na križu pred dva tisoč leti. Fabjanova ni bila potrebna. A je tako, odidejo vedno najboljši,« je povedal pokojnikov prijatelj, pesnik Florjan Lipuš. »Ob vseh obveznostih mu je bilo pri srcu tudi naše domače društvo. Kot član društva Kočna je bil vedno pripravljen svetovati, izravnavati in ustvarjati pogoje času primerno. Bil je graditelj mostov. Ugledni, znani kulturni delavci so bili njegovi zavezniki. Po njem so spoznavali slovensko bit, slovensko miselnost in slovensko zgodovino,« je ob slovesu povedala predsednica Slovenskega prosvetnega društva Kočna iz Sveč Alenka Weber. »Fabjan je ljubezen in človečnost užival med svojimi v družini, in je, tako mislim, to človečnost iskal tudi zunaj domače hiše. Iskal spoštovanje in dostojanstvo tudi zunaj v svetu. Kako je mogoče, da človek v najboljših letih odide, ko bi ne bilo treba oditi? V družbi nekaj teče narobe, kar bi moralo izzvati v nas jezo in odpor,« je povedal prijatelju v slovo Florijan Lipuš. »Vsi smo nekaj zahtevali od njega. Vsi smo, vsak na svojem področju in vsak misleč na svojo prednost, izkoriščali njegovo znanje, njegovo dobrotljivost, ga morda iz gole udobnosti dodatno obremenjevali. Je Fabjan omagal pod tem bremenom?« se je še vprašal.