Branka Sušnik: »Med Indijance!«

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. junij 2016 / 12:01

Pred 20 leti – 28. aprila 1996 – je v paragvajskem glavnem mestu Asuncion, ki leži ob reki Paragvaj, umrla antropologinja Branislava Sušnik. Rodila se je pa v Medvodah, tik ob sotočju gorenjskih rek Save in Sore …

Zdi se mi po svoje prav imenitno, da lahko pišem o osebi, ki je rojena ob isti reki, ob kateri živim tudi sam. Moja hiša stoji ob enem od pritokov Poljanščice ob njenem zgornjem toku, moja portretiranka pa se je rodila v hiši, ki je stala čisto ob koncu te reke, davnega 28. marca 1920. V Medvodah zato, ker je bil njen oče Jožef Sušnik žandarmerijski stražmojster in je takrat služboval v tem kraju. Ko je imela deset let, se je družina preselila v Ljubljano. Tako bi rekli danes, takrat je bila to vas in župnija Devica Marija v Polju, kjer je bil oče postavljen za vodjo žandarmerijske postaje. Bil je ena prvih žrtev vosovcev; prišli so na dom in ga ustrelili kar vpričo hčerke. Ko je Branka odšla po svetu, sta v Sloveniji ostali samo njena mama Karolina in sestra Dragojila, ki je do smrti skrbela za mamo. Živeli sta v Ljubljani.

Bila je študiozno bitje

Njeno življenje je bilo razpeto med šole in raziskovanje v muzejih in na terenu. »Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, l. 1937 se je vpisala na Univerzo, kjer je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine. V spominu njenih nekdanjih kolegov je jasno opisana kot zadržana študentka, ki je bila povsem predana študiju. Razlog za to je nedvomno tudi v tem, da je mlada zbolela, posledica je bila deformirana hrbtenica (v dijaških letih, kot se je spominjala sošolka, je morala nositi steznike, ki so jo zelo omejevali v gibanju) …« Bolezen in očetova tragična smrt sta botrovali njeni poti v svet, »tako da je hkrati zaključevala študij na ljubljanski univerzi, obenem pa študirala na Dunaju etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Študij je končala l. 1942 z doktoratom pri antropologu prof. Wilhelmu Schmidtu. Imela ga je v lepem spominu, saj ji je pomenil vstop v antropologijo, kot pravi sama 'v kulturološko komparativistiko'. Leta 1942 je v Rimu s posebnim dovoljenjem nadaljevala študij na dveh ustanovah: na Instituto Pontificio Bíblico se je specializirala v kulturah in jezikih Bližnjega vzhoda, v Vzhodnem inštitutu pa se je izpopolnjevala v jezikoslovju. Diplomirala je z nalogo o klinopisnih ploščah iz Kapadokije okoli 3000 let pred Kristusom. Prof. Furlani, priznan strokovnjak za asirsko kulturo, ji je dal, kot je sama poudarjala, jasne koncepte o civilizaciji in o kulturi. Po njem je prevzela neopozitivističen pristop k raziskovanju. Pri Papeškem biblijskem inštitutu pa ji je pater Daimel predaval o interpretaciji Bližnjega vzhoda kot rezultatu aglomeracije in večplastnosti različnih ljudstev in kultur. Spominjala se ga je kot človeka širokih idej in ugotavljala, da je vse to močno vplivalo na njeno poznejše delo v Paragvaju.« Tako je njeno evropsko šolanje povzela dr. Irene Mislej.

Paragvaj, Brankina nova domovina

In kaj jo je odneslo čez ocean in pod Južni križ? Zdi se, da ji je bila ta pot nekako usojena. S posredovanjem šolskih sester je odšla v indijanske misijone, najprej v Argentino in potem v Paragvaj, kamor je prispela 10. marca 1951 in tam živela vse do smrti. Dr. Andres Barbero (1877–1951), pobudnik ustanovitve Etnografskega muzeja v Asuncionu, jo je povabil, naj prevzame muzej in nadaljuje njegovo delo; in tako je bila od 1952 njegova ravnateljica. Njen opus je velik, šteje skoraj sto objavljenih del. Iz njih »je razvidno, da je njena španščina tekoča in stilistično vse bogatejša, nabita s podatki, ki kažejo na njeno temeljno faktografsko usmeritev. To je pripisovala nemški znanstveni šoli, ki temelji na metodologiji, na podrobnih podatkih, ki jasno dokazujejo postavljene teze« (I. Mislej). Njena strast je bilo delo na terenu, njeno vodilo pa: »Med Indijance!« Kot strastna kadilka je bila med njimi deležna tudi močnejšega kadila. »Študij šamanskih ceremonij in halucinacij je morda najboljše napotilo v poznavanje resnične osebnosti primitivne skupnosti. Pridobiti si to zaupanje od šamanov res ni lahko, tako npr. sem se morala na zadnji ekspediciji tudi jaz udeležiti šamanskega posta, biti dva dni brez hrane in celo vode in potem poizkusiti njihov narkotični preparat. To je bila 'preizkušnja' o mojem 'resnem namenu'. Ko so mi potem šamani razlagali svoje ceremonije in obrede o 'človeku ptiču', mi je bilo težko slediti njih razlagi. Ker mi je v glavi vse brenčalo ...«

To izpoved je v svojem zelo berljivem članku o njej navedel Blaž Ogorevc, sloviti »zasebni modrijan« iz Škofje Loke. Blaž ne bil Blaž, če se ne bi spraševal tudi po znanstveničinem odnosu do moških. »Kar pa se odnosa dr. Branke do erotike in moških tiče, lahko zaključimo, da ga pravzaprav ni bilo. Celo na ples je gledala povsem nečutno in racionalno. Nekoč so jo domačini v zahvalo za neka zdravila povabili na ples ob prazniku Chiche. Melodija je ob tej priložnosti sicer enolična, a pleše se v krogu z majhnimi skoki vedno v isto smer, kar povzroči pravo vrtoglavico … Sama se tega, morda svojega edinega plesa v življenju, spominja takole: 'Ta ritemska enoličnost je tipična za vse Indijance, a njih ples se mi zdi veliko bolj utrudljiv kot pa še taka črnska mimična ritmika. Res sem poskusila, a kako sem končala, ne vem ... Če je tudi pri evropskih plesih tako, mi ni žal, da me noben kranjski Janez ni nikoli povabil.' Tu, v tem zadnjem stavku se mi je pa revica kar zasmilila, čeprav je bila tako po vedenju kot po videzu za dedce vseh okusov res precej nevabljiva. Pravzaprav je bila taka kot nekakšen majhen suhoparen možiček. Vatikanski sholasti so za študij na Biblijskem inštitutu zaradi njenega spola vendarle še zahtevali posebno dovoljenje, južnoameriški Indiosi pa so se vedli neprimerno bolj modro in življenjsko. Sicer so neizmerno nezaupljivi do žensk in je teh prav zato med raziskovalci le za zanemarljivo peščico. Sušnikovo pa so zgolj ošinili s pogledom in jo vnaprej obravnavali kot nežensko oziroma nespolno osebo ter jo celo pripustili k obredom, ki jih ženske oči sploh ne bi smele videti. S svojo navidezno nespolnostjo je še posebej skrivnostno privlačila prav šamane, tako da so postajali njeni največji zavezniki, prijatelji in informanti.« Ne vem, če velja Blažu in njegovi razlagi povsem verjeti, a nekaj bo že na tem. Sicer pa je dejstvo, da gre za eno naših najbolj posebnih osebnosti minulega stoletja.

(Viri: Irene Mislej, Branislava Sušnik, antropologinja v Paragvaju (1920–1996), več objav; Blaž Ogorevc, Študiju predano bitje, Mladina, št. 48, 5. 12. 2005. Za dragocene informacije in fotografije se zahvaljujem bibliotekarki Heleni Janežič in publicistu Marku Jenšterletu.)