Janin Šepet samotnih stezic

»Včasih sanjam o sončnih vzhodih in o kristalnih razgledih. Toda ni vedno tako. Prav vsakokrat pa je nekaj posebnega, nekaj neponovljivega, nekaj, kar je vredno doživeti. Zato hodim, vedno znova in kadar je le mogoče.« Jana Remic je avtorica knjige Šepet samotnih stezic, ki jo je izdala Planinska zveza Slovenije.

Hvaležnost je, kot pravi Jana Remic, glavno sporočilo knjige Šepet samotnih stezic. »Zavedanje, v kako čudovitem svetu živimo, in hkrati pomembnost in vrednost narave za nas, za Življenje. Ni nujno, da smo v svetu gorske narave, dovolj je, da se ozremo okrog sebe, tudi v dolini. V knjigi opisujem sončne vzhode in zahode. Cvetje gorskih travnikov, srečanja z živalmi. Šepet gozdov in skalnih stezic, pišem o tem, kaj mi pripoveduje gorski cvet in o čem šepeta v travah ležeč viharnik. Hvaležnost za doživetja, hvaležnost, da lahko grem in hodim. In ko se srečujem z žejo, utrujenostjo, z mrazom ali z vročino – znova hvaležnost, za avto, za vodo iz pipe, za streho nad glavo. Celo ko se srečam z umiranjem, s smrtjo, lahko občutim hvaležnost, da mi je bilo dano biti del življenja, doživetja pred tem. Hvaležnost za spoznanja, katere stvari so mi – ali pa so v večini vsem nam – v življenju pomembne. Zavedanje, da je življenje darilo.«

Že v zgodnjem otroštvu je hodila na okoliške vrhove s starši. Obiskovali so Šmarjetno goro in Sv. Jošt nad Kranjem, pogosto šli na Kriško goro in včasih na Kališče. »V zgodnjem otroštvu me hoja v gore ni posebno zanimala, raje smo se otroci igrali in lovili okrog hiše in po bližnjih travnikih. Nekoč smo obiskali Storžič. Ne vem točno, kaj me je tako prevzelo: razgledi, skale, širina obzorja, občutek svobode, povsem drugačno cvetje in življenje na gori. Takrat sem se zaljubila v gore. Od takrat menda prav vsak dan hrepenim po življenju na gori, po obisku nekje gor, če je le mogoče nad gozdno mejo.«

Prve zgodbe

»Od mladih nog rada pišem, ta način izražanja mi je že kot osnovnošolki prirasel k srcu. Spominjam se, kako sem se veselila šolskih spisov, saj sem bila vedno dobro ocenjena, v pisanju pa sem uživala. Ko so me gore posrkale, sem kmalu začela opisovati poti. V gorah sem se počutila tako lepo, da sem želela, da bi spomine na pohode ohranila. Dolgo sem pisala le zase, za svoje veselje. Velik preskok je bil, ko sem se pred dobrimi dvajsetimi leti odločila in poslala svoje pisanje na naslov Planinskega vestnika. Vladimir Habjan je bil že takrat urednik in očitno je bilo moje pisanje dovolj dobro, da me je spodbudil, naj napišem še kaj.«

V tistem obdobju je v samozaložbi izdala dve knjigi planinskih zgodb za otroke. V obeh je zbranih 19 poučnih zgodb za mlajše in starejše planince. Zgodbe za male planince in Mali planinci novim doživetjem naproti pripovedujejo doživetja družine, ki obiskuje gore in na vsakem pohodu spozna žival ali se uči o zanimivostih v gorskem svetu.

Poezija jo je brati

Zaljubljena je predvsem v domače Julijce, v Zahodne Julijce in Karavanke, obiskala je nekaj gora v tujini. »Povsod je lepo, naše gore pa so najlepše,« pravi. Poezija je brati njene zgodbe o vsem prelepem, kar nam nesebično podarja narava. In kakšen je občutek vstati za v gore, še preden se naredi dan? »Najraje in najbolj z veseljem vstanem, kadar vem, da grem v gore. Veselim se vsakega dne, ko vem, da grem hodit, včasih tako zelo, da se zbudim še pred budilko. Mogoče trenutek, ko vstanem iz postelje, ni vedno prijazen. Nekaj minut zatem se že veselim; že samo jutro je polno pričakovanja in začetek novega doživetja, ko pripravljam nahrbtnik, ko sem v mislih že na znanih stezicah, ko se mi že prikradejo slike stezic, dreves, vrhov,« pojasni Jana Remic.

Še najbolje je njeno bistvo v izjemni spremni besedi h knjigi ujela Marija Štremfelj: »A gore so tiste, kjer se človek napaja za življenje. Tu korenini, ja, res, vse je obrnjeno na glavo. Korenine, po katerih se pretaka življenjski sok navzdol in bogati nižinsko vsakdanjost, so zgoraj …«

Domače stezice skozi otroške oči

»S hčerama sem v njunem otroštvu veliko zahajala v gore. Čas, ki smo ga preživljale skupaj, je bil čudovit, saj smo bile takrat skupaj, to je bil naš čas, ko ni bilo drugih obveznosti, hitenja in motečih elementov. Bil je izjemen čas, ko s seboj še nismo na vsakem koraku nosili mobitelov in smo prosti čas uživale nemoteno. Veselili sta se naših skupnih pohajanj. Obe še danes radi odideta na krajše ture, a ne tako pogosto kot jaz. V življenju sta našli svoje prioritete in veselja.«

Jana Remic sedaj na pohodih uživa z vnuki. »Spoznavam, da sem bila do svojih deklet včasih prezahtevna in z vnuki sem bolj prizanesljiva. Sčasoma sem se domislila precej zanimivih igric, s katerimi otroke na poti lahko zamotim in motiviram. Še vedno je največ vreden čas, ki ga preživimo skupaj. Klepet, pripovedovanje zgodbic, opazovanje narave, čudenje ob malih odkritjih, igra – in mali planinci kar pozabijo, da ob vsem tem hodijo.«