Mitja Lavtar – popotnik v domačem okolju

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. junij 2016 / 12:09

»Zdi se mi, da sem že eno leto in pol stalno na potovanju, spotoma pa študiram in delam,« pravi Mitja Lavtar, ki si je zadal zanimivo nalogo – obiskati vseh 6036 naselij v Sloveniji. Trenutno je na dobri tretjini poti.

Pred nami so toplejši meseci, ko marsikdo že odšteva dneve do letnega dopusta, izbira med eksotičnimi destinacijami, išče poceni letalske vozovnice ali pa vsaj apartma nekje na jadranski obali. Toda ne Mitja Lavtar, študent turizma, ki mu potovanje predstavlja že obisk večini neznanega zaselka, samotne kmetije nekje v Polhograjskem hribovju ali pa kopanje v jezeru, ki ga turisti še niso odkrili. Mitja namreč namerava obiskati vseh 6036 slovenskih naselij, kolikor so jih uradno zabeležili na Statističnem uradu. Za zdaj jih je »obkljukal« že 2332. »Slovenci gremo radi na morje, potovanja pa morda zato, ker živimo v majni državi, povezujemo s tujino in eksotiko. Če bi spremenili miselnost, bi veliko lepega odkrili tudi v Sloveniji,« pove 26-letnik, ki mu je osebni projekt spremenil pogled na potovanja.

Bistvo popotništva je v ljudeh, ki jih srečaš

»Včasih sem Slovenijo dojemal kot neko državo, kjer živim. Potovanje sem vedno povezoval s tujino, z nečim eksotičnim, drugačnim,« pravi Kranjčan, ki je sicer prečesal že dobršen del sveta. »Ko sem začel vandrati po Sloveniji, sem ugotovil, da eksotiko lahko najdeš tudi v bližini doma. Lahko greš v Kranj in doživiš nekaj lepega in novega. Zame kot popotnika je to sproščujoč občutek. Ni mi treba varčevati za potovanje v Avstralijo, saj bom tudi pri nas doživel podobne stvari,« pravi Mitja, ki vedno bolj spoznava, da bistvo potovanj ni v obiskovanju vedno novih mest in držav, temveč v doživetjih, ki se ti pripetijo na poti, in ljudeh, ki jih tam srečaš.

»Pred kratkim sem bil v Ambrusu, ki je večini Slovencev znan po družini Strojanovih, malokdo pa ve, kako lep kraj je to. Zraven je zaselek Bakrc, kjer živi gospod, ki gradi s pomočjo majhnih Fructalovih stekleničk. Z njimi je že obložil fasado, naredil paviljon, sedaj pa se je lotil še gradnje cerkve.«

Mitja je na svojih poteh po Sloveniji naletel že na veliko prijaznih in zanimivih ljudi. Večina je navdušenih nad njegovim projektom. Ker o izletih piše tudi na svoji spletni strani in družbenih omrežjih in o njem poročajo mediji, mu nekateri tudi pišejo, da naj obišče njihovo vas: »Zadnjič me je v goste povabil starejši par. Pripravila sta mi kosilo, mi razkazala skrite kotičke šentviške planote in mi ponudila prenočišče.«

Vsi pa le ne razumejo njegove strasti do potovanj. Kamor pride, se namreč v dokaz, da je naselje res obiskal, fotografira ob tabli s krajevnim imenom. Ker pa manjši zaselki teh največkrat sploh nimajo, se je večkrat primoran fotografirati s tistimi na hišah. »V kakšni manjši vasici me ima kdo za nepridiprava, ko zaidem na dvorišče, da bi se fotografiral. Zadnjič, ko sem se želel fotografirati ob uradni tabli za naselje na garaži, je nad menoj začel vpiti vaščan, češ kaj počnem. Ko sem mu pojasnil, se mu je zdelo to še bolj neumno. Spodil me je iz vasi in mi zabičal, naj se več ne prikažem.«

Vendar takšni dogodki Mitje ne odvrnejo od tega, da bi sledil svojemu cilju. »Spoznavam zanimive vasice. Včasih se v kakšni počutim, kot bi se čas ustavil že pred nekaj desetletji. Samo kakšno starejšo gospo srečaš pred hišo. V gostilni strežejo le 'šnops' in vino. Narava je pa čudovita. Prava podeželska idila,« navdušeno razlaga.

Brez sodobne tehnologije ne gre

Meni, da so ljudje iz oddaljenih vasi bolj vezani na svoje domače okolje. Obdelujejo zemljo in ne hodijo veliko naokrog. »Včasih koga vprašam, kako se pride do bližnjega naselja, pa mi ne zna odgovoriti, saj še ni bil tam.« Smo torej Slovenci zapečkarji? Mitja se temu izrazu izogiba. Pravi, da ima vsak svoj način življenja. Nekdo je najraje doma, on pa rad odkriva skrite kotičke. »Važno je, da spoštujemo način življenja drugega in ga ne obsojamo,« pravi.

Prepotovati vso Slovenijo pa ni le izziv, poln nepozabnih doživetij, temveč tudi zahteven projekt v organizacijskem smislu. Mitji je tukaj v veliko pomoč sodobna tehnologija. »Brez GPS-naprav, spletnih zemljevidov in drugih novodobnih pripomočkov bi bilo projekt precej težje izvesti in bi trajal veliko dlje,« priznava sogovornik, ki si ob vsakem naselju, ki ga obišče, zabeleži tudi, na kakšen način ga je obiskal. Včasih se namreč na pot odpravi z vlakom ali avtom, večkrat pa ga spremlja tudi zložljivo kolo, s katerim se odpelje po vaških poteh.

Kolo je Mitjev najljubši način prevoza: »S kolesom si ravno prav hiter, da absorbiraš okolje, v katerem si.« Že pri triindvajsetih je prepotoval vse evropske države, od tega dobršen del s kolesom. »V Turčiji sem srečal neko Angležinjo, s katero sva prekolesarila pot od Carigrada do Albanije. Spala sva po vaseh, na kmetijah, med kravami.« Kakšna pa je razlika med slovenskim in albanskim podeželjem? »Razlika je samo v krajini, v ljudeh pa ne. Vsi so enako dobrosrčni,« pravi Mitja.

V lov na Guinnessov rekord?

Podobni popotniški izzivi ga, kot kaže, privlačijo. Pred leti sta s kolegom več tednov potovala po evropskih državah, ne da bi enkrat samkrat prespala v hotelu ali hostlu. Tudi v prihodnje pa mu izzivov ne bo zmanjkalo. V mislih že snuje nove podvige. »S kolegi smo pred kratkim oddali prijavo za Guinnessovo knjigo rekordov. Radi bi v enem dnevu obiskali čim več naselij. Kakšnih dvesto ali morda tristo. Bomo videli, ali se jim bo naš projekt zdel dovolj zanimiv.«

Podiplomskemu študentu turizma pa popotniške dogodivščine ne pomenijo le vira kratkočasja in zabave. Bogate izkušnje s potovanj mu namreč pridejo prav tako pri študiju kot pri snovanju poklicne poti. »Ko bom prepotoval vsa naselja, bom verjetno naredil turnejo potopisnih večerov. Mislim, da je pri nas premalo potopisnih vsebin o naši državi.« Osebni projekt obiskovanja vseh slovenskih naselij namreč namerava razširiti tudi na družbeni nivo, s spodbujanjem Slovencev, naj spoznavajo tudi domačo okolico in več potujejo po Sloveniji. Poigrava se tudi z idejo, da bi nekoč ponujal izlete v skrite kotičke naše države ali pa morda napisal knjigo, ki bi služila kot vodnik po manj znanih slovenskih krajih, hkrati pa bi popisal še svoje doživljaje s poti. »Bomo videli, kaj bo prinesel čas,« si ne dela skrbi.

Mitja je prepričan, da bo vseh 6036 naselij obiskal že v letu ali dveh. Ne glede na to, kdaj mu bo uspelo, pa je glavni namen njegovih potovanj že dosežen. Ugotovil je, da za dobro popotniško izkušnjo ni potrebnega veliko denarja. Pravo avanturo lahko najdeš tudi doma. »Odkrivaš lahko zanimive kotičke, ki jih ni v nobenem turističnem vodniku, zaplavaš v kakšni reki ali jezeru, spoznavaš zanimive ljudi, greš v gostilno in spiješ kozarec z domačini. Povsod lahko najdeš nekaj zase! Zakaj ne za prvim ovinkom?«