Spet je dišalo po golažu
Golažijada je kuharsko družabno tekmovanje, na katerega se prijavijo ekipe iz Škofje Loke, njene ožje in širše okolice. Pomerijo se v kuhanju govejega golaža. Jed pripravljajo v kotlu na odprtem ognju.
Mladinski svet Škofje Loke je v soorganizaciji z Rodom svobodnega Kamnitnika na sotočju obeh Sor pred taborniškim domom v Škofji Loki v nedeljo organiziral Golažijado 2016. Glavni pobudnik dogajanja Krištof Ramovš pove, da je Golažijada sicer tradicionalna, a so bila vmes tudi leta, ko je ni bilo. Mladinci so njeno organizacijo prevzeli v svoje roke pred dvema letoma, njen začetek pa sega nekako v leto 1999.
Maja Ručigaj, ki je sicer s Koroške Bele, Ločan je njen njen fant, Martin Trampuš, pravi, da je bila to njena že šestnajsta Golažijada. Skupaj z Martinom sta bila del kuharske ekipe Fear of the Dark, ki je lani pristala na nehvaležnem drugem mestu, letos pa je – kot drugih devet ekip – ponovno poskusila osvojiti naziv najboljšega. Martin pove, da je končni kuharski izdelek sicer pomemben, vendar največ štejeta dobra družba in zabava. Letos se je torej v kuhanju golaža pomerilo deset skupin, čeprav se še spominjajo časov, ko se je na Golažijado prijavilo kar 35 skupin.
Kilogram govejega bočnika, kilogram čebule in kruh je tekmovalnim ekipam priskrbel organizator, drugo je bilo prepuščeno njihovi domišljiji, znanju in izkušnjam. Vsaka ekipa je verjela v svoj kuharski 'X-faktor'. Uporaba krompirja ali česa podobnega ni bila dovoljena, so pa skupine imele proste roke pri uporabi začimb. Lani so slavile Vesele nogice – in tudi letos jim je uspelo. Tako pokal, imenovani zlati kotel, ni menjal lastnika. Vesele nogice ga imajo v lasti že od leta 2012, na Golažijadi pa sodelujejo od leta 2007. Z nekaj prekinitvami je to že njihova tretja zaporedna zmaga. In ravno to je zanimivo, da je komisija med oddanimi vzorci ponovno izbrala njihov golaž, saj dobi predse le krožnike, označene s številkami. Člani komisije, ki so anonimni, ne vedo, čigav golaž okušajo, in svoje glasove namenijo številki oziroma krožniku. Poleg okusa točke prineseta še videz in aroma. Očitno res drži, da je treba biti previden tudi pri zaporedju dodajanja začimb in praženju čebule. Natančen pogled na kurišča tekmovalnih ekip pa je razkril, da se med seboj razlikujejo tudi po načinu nalaganja polen na ogenj pod kotlom.
A če povzamemo bistvo: važno je, da v tekmovanju prav vsi udeleženci uživajo.