Kot prostovoljka v Nepalu

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. maj 2016 / 12:41

Kranjčanka, študentka prava in popotnica Nina Klemenčič je sodelovala v prostovoljski odpravi Adventurers for change, s katero so v nepalskih vaseh pomagali domačinom, ki so še vedno odrezani od sveta zaradi posledic lanskoletnega katastrofalnega potresa.

»Adventures for change je nova neprofitna organizacija, ki sta jo ustanovila moja prijatelja Max Rantz-McDonald in Mike Savas. Lani sta surfala na Baliju, ko sta izvedela za potres v Nepalu. Takoj sta se odpravila tja in se pridružila prostovoljcem. Že takrat sta zbirala donacije in sproti objavljala svoje delovanje na družbenih omrežjih. Na ta način sta v samo dvanajstih dneh zbrala 55 tisoč ameriških dolarjev in s tem denarjem pomagala več kot trideset tisoč tamkajšnjim prebivalcem. Ljudje, ki imajo namen podariti denar v dobrodelne namene, veliko lažje prispevajo, če sproti vidijo, da se njihov denar porabi za pravi namen. Max in Mike sta nato ustanovila organizacijo Adventurers for Change in se odločila, da bo prva odprava v Nepal, kjer se bo vasem, odrezanim od sveta, povrnilo osnovne razmere za življenje. Zbrala sta ekipo štirinajstih mednarodnih prostovoljcev, poiskala sponzorje in skupaj smo uresničili, kar sta si zadala. Med prostovoljci sva bila dva Slovenca, poleg mene še Gregor Gregorec s Ptuja, dva Irca pa Škotinja, Mehičanka ter Angleži in Američani, nekateri smo študentje, nekateri že zaposleni. Neprofitna organizacija temelji na transparentnosti skozi družbena omrežja, saj se sproti objavljajo rezultati: slike in videoposnetki, ki dokazujejo, da je šel denar res v prave roke,« je pojasnila Nina.

Zahvalili so se jim z nasmehi

Obiskali so nepalske vasi Ramechhap, Dolkha, Gorkha in Sindhuplachowk. V vsaki od njih so razdelili nano solarne sisteme, ki so s pomočjo sončnih žarkov omogočili ljudem razsvetljavo tudi ponoči. Vsaka hiša je prejela svojega. Obiskali so tudi tri šole, kjer so jim na strehe postavili večje solarne panele in jim prvič prižgali luči v učilnicah. S tem so jim omogočili učenje in poučevanje tudi v kasnejših urah. »Potem smo priredili zabave za otroke z glasbo, igrami in plesom, da so se malo razvedrili. Največja atrakcija zanje so bili baloni, ki so jih z veseljem popokali,« se prav tako veselo spominja prostovoljka Nina in pripoveduje naprej. »Domačini so nas imeli za rešitelje. Toliko solz sreče, občudovanja, nasmehov, objemov in vzklikov 'namaste' si niti v sanjah nisem predstavljala. V vseh vaseh so nas prelepo sprejeli, nam dali posebne svilene šale in nam na čelo z rdečo barvo narisali črto. Za nas so tudi pripravili kosilo ali večerjo, po navadi kari s piščancem in zelenjavo ter riž z lečo (dhal bad). V nekaterih izmed vasi so nam tudi pripravili plesni in glasbeni program, v eni pa smo celo odigrali nogometno tekmo. Na splošno so nas povsod sprejeli z odprtimi rokami, dali so nam vse, kar so imeli, še posebno pri hrani se je videlo, da ne nameravajo varčevati. Še posebno so nas občudovali otroci, ki kar niso hoteli spustiti naših rok.«

V vseh vaseh, ki so jih obiskali, življenje poteka čisto drugače kot v nepalskem glavnem mestu Katmandu. Za razliko od zaprašenega in onesnaženega mesta, polnega turističnih trgovin s pohodniško opremo in zahodnjaških restavracij, so vasi mirne in nedotaknjene. Nina pripoveduje, da je bila ena vas ob reki, druga v gorah, vsaka je bila po svoje čudovita, a na žalost še vedno uničena zaradi potresa: »Hiše so napol podrte, saj vlada še ni zagotovila sredstev za obnovo oziroma so bila ta prenizka; dva tisoč ameriških dolarjev na hišo. Ljudje se samopreskrbujejo, trgovin skorajda ni. No, vsaj elektriko ima sedaj vsaka hiša.«

Prva izkušnja s prostovoljstvom

Nina Klemenčič je že večkrat razmišljala, kako bi se kot prostovoljka vključila v kakšno pomoč v tujini, vendar nikoli ni bila pripravljena kar na slepo zaupati nekaterim tudi znanim organizacijam. »Saj nikoli ne veš, kam gre potem denar. Poleg tega je bilo že veliko raznih škandalov glede nenamenske porabe donacij in nekako nisem želela biti del tega. Tukaj pa sem lahko sama poskrbela in se na lastne oči prepričala, kam gre vsak dolar,« je menila. O izkušnji s prostovoljstvom pa: »Prostovoljstvo je nekaj najlepšega, kar lahko v življenju izkusiš, saj v zameno dobiš mnogo več kot daš. Objemi, nasmehi in obrazi ljudi, ki jim pomagaš, so neprecenljivi. Tega ne bi nikoli verjela, če ne bi sama doživela.«