Pa se znajdi, če se moreš

Ljubezni, da te kap, 2. del

V reviji Antena, ki jo je Miran vsak teden na dušek prebral, je našel mali oglas nekega dekleta, ki je bilo doma iz Poljanske doline. Računal je na to, da se bosta, če pride v Škofjo Loko, laže srečevala. »A so bili to računi brez krčmarja. Na avtobusni postaji, na tistem groznem prepihu, sva se res srečala enkrat ali dvakrat. Zanjo sem bil premalo lep in preveč skromno oblečen, tako da se me je začela izogibati. Napisal sem ji nešteto pisem, a mi ni več odgovarjala.«

Svojih srednješolskih let se spominja tudi po tem, da ga ni nihče priganjal k učenju. Zdelo se mu je zabavno, ko so prihajali na govorilne ure starši njegovih sošolcev in vsevprek tarnali, koliko dela imajo s svojimi otroki, ko jih silijo k učenju.

»Zavedal sem se, da mi nihče ne bo pomagal, če si sam ne bom. Kljub temu da sem osemletko komaj zvozil, so me imeli v srednji šoli profesorji radi. Predlagali so mi celo, da bi šolanje nadaljeval v Ljubljani, a mi ni bilo do tega. Preveč sem bil zaposlen z dekleti, zato sem komaj čakal, da grem delat. Sanjal sem o avtomobilu, saj sem vedel, da se punce kar lepijo na takšne, ki ga imajo. V tistih letih so mi bile všeč predvsem starejše, pa ne preveč suhe. Tako sem spoznal eno, Simonco, ki je imela takšne 'joške', da so se mi ob pogledu nanje pocedile sline. Po moje sva preizkusila vse kozolce okoli Škofje Loke, pa še nama ni bilo dosti. Naučila me je tudi kaditi, kajti trdila je, da po dobrem seksu nič bolj ne 'paše' kot cigareta. Najino igračkanje je rodilo sadove. Nisem še imel devetnajst let, ko smo že zibali. Šele takrat, ko se je preselila k meni, sem spoznal, v kakšno osje gnezdo sem dregnil. Sploh ni bila stara 22 let, kot je trdila, ampak jih je imela deset več. Od doma je pripeljala še tri otroke, ki jih je prej pred menoj skrivala! Ko sem babici povedal, me je samo pogledala in mi rekla, da bom pač ležal tako, kot sem si postlal. Ni bilo preprosto. Prijatelji so se zabavali, se imeli lepo, jaz pa sem doma varoval otroke. Simonca je bila posebna ženska. Strašno rada je brala in hišo nam je čez noč napolnila s knjigami. Kadar sem jo poklical, ko sem jo kaj potreboval, se je prikazala iz kakšnega kota s knjigo v roki. O, kako sem jih zasovražil! Za vse sem bil sam, saj je bila babica trmasta in se je obračala stran, ko sem jo prosil za pomoč. Njeni trije otroci so bili nevzgojeni, zelo poredni, nagajali so, uničevali vse, kar se je uničiti dalo. S starejšim smo imeli v šoli stalne težave. Ko sem šel na roditeljski sestanek, so me imeli za njegovega brata, tako mlečen sem bil videti. Seveda je šlo z ljubeznijo med menoj in Simonco samo še navzdol. Po dveh letih mi je pustila otroka, pobrala svoje tri in odšla drugam. Dobila si je drugega, nekega šoferja, ki je bil bolj poredko doma in je njeno potomstvo tudi lažje prenašal. Sina Petra sem imel rad, ko smo bili sami, se mu je tudi babica bolj posvečala, tako da je nekako še šlo. Potem pa sem moral oditi služit vojsko. Leto in pol me ni bilo doma, saj se mi s srbsko-makedonske meje ni splačalo hoditi na dopust. Tam doli sem spoznal Radmilo, ki je bila v resnici najpomembnejši razlog, da se mi ni nikamor mudilo. V vojski sem odkril tudi kondome. Vsi so jih uporabljali, le jaz sem bil teliček in nisem točno vedel, kako in kaj z njimi. Na srečo smo imeli vojaki na voljo precej ustrezne literature, kjer je pisalo marsikaj,« me poduči Miran.

Nasploh se mi je tudi ob njegovi zgodbi zazdelo, da je bilo vojaško obdobje v življenju moškega takrat zelo pomembno. V družbi drugih so se fantje 'izobraževali' na vseh področjih, tudi na takšnih, o katerih doma potem niso govorili na glas.

»Moja stara mama je bila kljub življenju, ki ga je živela, zelo pobožna ženska. O spolnosti se ni govorilo, tudi kakšnega umazanega kvantanja ni dovoljevala. Če bi se kdaj pomenila z menoj, bi se do žensk drugače obnašal. Pa se ni. Ponovno sem imel redno službo, ko sem spoznal Marinko. Bila je mirno dekle, zelo prijazno, v službo nam je zmeraj prinašala dobrote, ki ste jih doma spekli z mamo. Navezala sva se in sva začela hoditi. Njena mama se je zelo bala zanjo, zato jo je imela pod stalno kontrolo. Če sem jo povabil na sladoled, je šla z nama, in tudi spati v isti sobi nama ni dovolila. Takrat sem bil star že 25 let, pisalo se je, če se ne motim, leto 1980, pa takšna starokopitnost. Vseeno sva ujela pravi trenutek, Marinka je zanosila in 'ta stara' je zahtevala, da se preselim k njima. S težkim srcem sem pustil Petrčka doma, pri babici, in ubogal. To so bila najbolj grozna leta mojega življenja. Kakor hitro sem se kaj narobe obrnil, mi že nista dovolili, da bi videl hčerko! Z njo sta me izsiljevali na vsakem koraku. Če se je starejši zdelo, da dam premalo denarja za gospodinjstvo, mi je zaklenila vrata v kuhinjo. Bilo je kot zakleto. Ko sva šla z Marinko zvečer spat, je prišla v spalnico in nama grozila, da je pri hiši 'en pankrt dovolj', da nimava kaj delati drugega. Predstavljate si najino intimno dogajanje pod odejo, ko o grožnjah sicer nisva govorila, so bile pa stalno prisotne. Marinka je postajala vedno bolj živčna, začela je uživati tablete, kar je pomenilo, da ni bila za nobeno rabo. Čemela je v kakšnem kotu, zdravniki so ji podaljševali porodniško, češ da jo je ujela zapoznela poporodna depresija. Jaz pa sem vedel, da ni tako, da vso krivdo za bolezen nosi njena mama, ki je bila živ hudič. Predstavljate si naše življenje: delal sem na tri 'šihte', ko sem prišel domov, so me že na pragu pozdravili kričanje, zmerjanje in otroški jok. In v takem ozračju je morala odraščati hčerka. Odločil sem se, da tako ne gre več naprej. Za povrh sem imel težave še s Simonco. Sem in tja, ko je dobila kakšnega novega dedca, je svoje tri otroke pripeljala k moji babici, jih pustila kar na pragu in šla. Tako da sem imel žensk, ki so kričale name in me izsiljevale, 'poln kufer'. Sodelavci so se iz mene norčevali, češ da bi bilo najbolje, da si ga dam odrezati ali pa grem v samostan. Nikomur nisem mogel povedati, da si želim miru, malo ljubezni, tudi otrok. A na prvem mestu je bil mir, mir, mir! Malo bolje sem se počutil, ko sem kdaj pa kdaj zavil v gostilno in popil pivo ali dve. Takrat so nesporazumi, ki smo jih imeli doma, vsaj malo zbledeli. Tako sem spoznal Cirilo, ki je stregla za šankom. Bila je veselo dekle, rada se je smejala, večkrat mi je povedala, da se ji smilim, ker živim v takšnem peklu, ki so ga poznali vsi tam okoli – in nas tudi obilo opravljali. Beseda je dala besedo, začela sva se družiti. Ne morem vam povedati, kako dobro je delo, ko sva sedela v tišini in z njene strani ni bilo slišati nobenega kačjega sikanja. Trenutki, ki so pomirjali mojo dušo, so bili prekratki. Seveda se je zgodilo neizogibno in ko sva to – neizogibno – kar naprej ponavljala, je zanosila. Tega sem se pa ustrašil. Še en otrok! Kam ga bom dal? Lepo sem jo prosil, naj gre delat splav, a me je ostro zavrnila. Takrat pa je tudi ona pokazala, da je 'prava ženska'! Začela je kričati name, da sem pokvarjena svinja, da sem jo samo izkoriščal, ko bi moral pokazati, da sem dedec, jo pa pustim na cedilu. Od tistega dne naprej me sploh ni več hotela pogledati. Za hčerko, ki jo je rodila, pa je trmasto vztrajala, da so v njen rojstni list napisali 'oče neznan'. Čez čas se je po priporočilu prijateljic vseeno odločila, da svoje mnenje spremeni, a zgolj zato, da me je lahko tožila za preživnino. Nič ji nisem oporekal, le otroka sem želel kdaj videti, tega mi pa ni dovolila. Bilo pa je zabavno, saj mi je bila mala zelo podobna. Tudi ona je imela na desnem ušesu rdeče znamenje – tako kot jaz. Od vseh svojih otrok sem jo imel – in jo imam še – najraje. O tem, kaj sem doživljal, ko je za moje skoke čez plot izvedela Marinka, ne bi pripovedoval. Bilo je grozno. Njena mama je iz butarice potegnila vejo in me tepla z njo. Še dobro, da je bila hčerka v vrtcu, da tega nasilja ni videla. Za nekaj časa sem se preselil nazaj k babici. Potem pa sva se z Marinko pobotala in se dogovorila, da greva na svoje. Tudi ona je priznala, da ima njena mama preveč 'komande'.«

(Konec prihodnjič)