Moje naloge in zadolžitve

Besedilo: Franci Valant
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 25. maj 2016 / 08:44

Planšarska koča (10)

Ogenj je bil pomemben del jutranjega in večernega obreda. Skrbeti sem moral, da je imel že zadostno količino žerjavice, ko so zjutraj delavci vstali, da so nad žerjavico lahko v »ponovcah« kuhali. Najtežje mi je bilo zjutraj, ko je bilo treba zakuriti že ob 5. uri. Težko sem vstal in večkrat me je pri tem zamenjal moj oče. Moja naloga je bila tudi skrb za dostavo vode za umivanje, kuho, žejo in napajanje konjev. K sreči izvir studenčnice ni bil daleč. V robu Visokega vrha, približno dvesto metrov od gradbišča, je čudovito hladna in kristalno čista studenčnica zagledala svetlobo dneva. Kasneje so tu napravili celo zbiralnik vode. Živina pa je imela v lesenem koritu pred kočo vse leto svežo vodo.

Vse naokrog ognjišča, ki je predstavljalo planinsko kuhinjo, so bili zabiti okrogli koli, v katerih so bile zažagane zareze na različnih višinah. V zarezo se je zataknil kovinski ročaj »ponovce«, ki je bil iz ploščatega železa in daljši, tako da je ta segla nad ogenj. V tako nastavljenih posodah so se pogrevale pripravljene jedi ali kuhali žganci in cvrli ocvirki za zabelo žgancev, pogrevalo mleko ali knajpova kava. Nekateri so zajtrk pojedli tudi kar mrzel. Po takem zajtrku se je začelo delati na gradbišču. Jaz pa sem najprej moral poskrbeti, da sem napojil konje. Nahranili so jih lastniki že prej. Nato sem na soncu zračil odeje in »celtne« ter pripravljal drva za večerno kurjenje.

Konji so imeli svoj »štant«, odrejeno mesto med smrekami. Hranili smo jih s senom, pripeljanim iz doline. Ovsa so dobili bore malo, le za priboljšek po težkem delu. Glavna je bila vedno belo-siva Benčova kobila Šimla, ki je bila sicer vojaški konj in zato navajena nošnje in tovrstnega življenja. Ker so ji konji radi dvorili, njej pa to ni bilo vedno po volji, je prenekaterega obrcala in za kazen smo jo morali tudi privezati ločeno k drevesu, oddvojeno od drugih konj. Konji so se, če niso vozili, prosto pasli po planini in se prehranjevali tudi sami. Ne spomnim se, da bi imeli s konji kake sitnosti. Vsi so bili ubogljivi in krotki.

Zelo hudo je bilo, ko je prišlo neurje. Nevihte v gorah se kaj hitro pojavijo, spremljajo jih grmenje in bliski ter udari strele.