Zgradil hišo, ki »diha« z naravo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 21. maj 2016 / 11:57

Štiričlanska družina Šubic s Topola živi v za ta čas posebni hiši. Jakob Šubic je gozdar, želel je zgraditi hišo iz naravnih materialov, ki bi čim manj obremenjevala okolje. Večino del je opravil sam, osnovni materiali, ki jih je uporabil, pa so les, konopljino predivo, ilovica in apno.

Jakob Šubic je poznan kot velik ljubitelj narave, tudi kot vodja gozdnih vrtcev in šol. Z družino živi na Topolu (ljudsko Katarini) v hiši velikosti 120 kvadratnih metrov, ki na prvi pogled ne kaže svojih posebnosti. Pa vendarle je posebna, vsaj za današnji čas. Gre za svojevrsten objekt. »Za današnji čas je naša hiša res posebna, pred stotimi leti ne bi bila. Sem gozdar, narava mi veliko pomeni in zato je bilo logično, da bo naša hiša iz naravnih materialov in da bo njen vpliv na okolje majhen. Želel sem zgraditi hišo, ki je preizkušena, in si v Beli krajini ogledal petsto let stare hiše. Sledil sem takratnim principom gradnje s prilagoditvami za današnji čas. Zame nove hiše, stare deset, dvajset let, niso preizkušene,« je pogovor začel Jakob Šubic.

Osnovni materiali, ki jih je uporabil pri gradnji, so les, konopljino predivo, ilovica in apno. »Skelet hiše je zgrajen iz lesene konstrukcije, narejen je kot kozolec, obit z deskami, mednje sem za izolacijo dal konopljino predivo, ki mora biti ravno prav natlačeno, na notranje in zunanje lesene obloge sem pritrdil trstiko, notranji omet je ilovica, zunanji pa apno. Ilovica je za notranji omet zelo kvalitetna. V kopalnici nase vleče odvečno vlago in jo, ko jo je premalo, oddaja v prostor. Uravnava klimo in hkrati vse stene dihajo. Z vsemi ometi so stene hiše debele okrog 33 centimetrov. S konopljo sem izoliral tudi mansardo in tla,« je pojasnil. Hiša ne stoji na armiranobetonski plošči. Betonski je le okvir, na katerem so položeni tramovi iz hrasta, beton je znotraj zaradi večje nosilnosti vgrajen še v obliki križa. V vmesne prazne prostore je nasul material, na vrhu pa so tlakovci iz opeke. »Nad njimi je okrog meter zračnega prostora. Na legi, ki je torej približno meter od tal, so nabite lesene deske, ki jim sledi okrog dvajset centimetrov debel sloj izolacije iz konopljinega prediva, na vrhu pa je položen lesen ladijski pod. Če je hiša iz naravnih materialov, je prav, da diha tudi pri temeljih. In naša hiša diha, saj je pod njo zrak,« je pojasnil.

Večino del je opravil sam, hiša je v primerjavi z današnjimi cenejša. Stala ga je okrog devetdeset tisoč evrov, veliko je bilo seveda tudi lastnega dela. Štiričlanska družina v hiši živi sedmo leto. »Bivanje je zelo prijetno. Nimamo centralne napeljave. Pozimi kurimo peč, ki je zgrajena iz opeke, zunanjost pa je obložena z ilovnatim ometom. Na zimo za kurjavo porabimo nekaj metrov drv, večinoma vej, ostankov posekanih dreves. Temperatura v hiši je okrog dvajset stopinj. Na južni strani imamo večja okna, tako da se hiša pol ogreva še s soncem. Na strehi imamo tudi sončne zbiralnike,« je dejal. Ob najhujšem mrazu za dogrevanje dodajo električni radiator.

Hiš, kot jo ima družina Šubic, ni veliko. »Malo je takih hiš, ljudje si ne upajo graditi na ta način, je pa prišel čas, ko ljudje nimajo denarja in si želijo narediti čim več sami,« je dejal za konec.