Berta Golob in roman njenega življenja

Ciganka Helena je Berti Golob napovedala štiri otroke. Ni se uresničilo. »Pa saj je sama vedela, da si izmišljuje,« je zamahnila z roko Berta Golob, ki ima sicer na Heleno, to prelepo visoko ciganko, same lepe spomine. Helena je govorila tako mehko, kot da bi pela. Helena je umrla v visoki starosti, a nobene gube ni imela na obrazu. »Najbrž zato, ker je ljudem privoščila srečo,« meni Berta Golob. Tudi nje si ne znam predstavljati nič drugače, kot da ljudem privošči srečo.

Berta Golob iz Struževega pri Kranju je bila na poklicni poti učiteljica slovenščine, knjižničarka, lektorica, predavateljica, urednica didaktike slovenskega jezika in književnosti, pedagoška svetovalka. Mnogi jo poznajo kot pisateljico, pesnico. Devetega avgusta je praznovala 85. rojstni dan in natanko mesec dni kasneje, devetega septembra, je bilo prijetno »opravilo«, da ji vse dobro zaželijo tudi obiskovalci v dvorani Doma Janeza Filipiča v Naklem. Bila je gostja pogovornega večera, ki ga je organiziralo Likovno društvo Naklo. Če začnem od konca proti začetku pogovora, potem je Berta Golob dejala: »Jaz Živim, a ne po receptu. Živim iz dneva v dan, od danes do jutri, od jutra do večera. Ampak v tri dni pa ne.« Z njo se je pogovarjal dr. Drago Papler, takole je šlo: »Pravite, da se imate za srečnega človeka, čeprav ne vriskate.« In njen klobčič besed je stekel naprej: »Doma dosti pojem, soseda je celo rekla, da lepo. Ampak učiteljica v prvem razredu, pokojna gospa, je pa izločila nekaj deklet, češ da nimajo posluha, z menoj vred. No, v avtomobilu tudi vedno pojem.«

Če zanemariš svoj jezik, si zanemaril vse

Povod za pogovor z Berto Golob je bila digitalizacija štirih filmov v okviru akcije Presenečenja, ki jih je Drago Papler pred devetnajstimi leti pripravil ob srečanju s prvo generacijo njenih učencev v Preddvoru. Povod je bil tudi njen življenjski jubilej. Ob tej priložnosti so predvajali odlomek iz televizijskega Presenečenja, spomini so kar privihrali na plan. Najprej na njena leta učiteljevanja slovenščine v preddvorski osnovni šoli, od 1957 do 1972, nato tudi na njeno prvo knjigo Sovražim vas. V njej so opisane zgodbe domskih učencev, otrok iz prehodnega mladinskega doma v Preddvoru, iz poboljševalnice, kot so rekli v tistih letih. To branje je namenila staršem, vzgojiteljem, da bi malo vedeli, kaj pomeni zapustiti otroka, ga izvreči, da mora živeti v nekem vzgajališču, a branje je bilo, zanimivo, kasneje privzeto kot mladinsko.

Pogovorni večer je gladko tekel, prav nič dolgočasno, a kako bi v uro in pol stisnili in opisali vse, kar je Berta Golob ustvarila. Tudi njene ljubezni do maternega jezika se ne da izmeriti, ker je neskončna. Spominja se časa, ko sicer ni več poučevala, je pa pri mladih zaznala odmik od slovenščine, en »jamr« po domače. Češ da slovnica in slovenščina že nista zanimivi. Iz tega nekakšnega odpora učencev je začela pisati izobraževalne slikanice, ki spodbujajo bralca k temu, da se zna jeziku tudi čuditi, ne samo učiti. Ena teh je Vejica, nagajiva smejica. Ob tem jo je Drago Papler spomnil, da so jo učenci klicali vejica. »Sem nekje slišala, da menda res. Ampak sama sebe sem klicala krtača, zato, ker sem bila krtačaste narave. Hotela sem imeti red, pospravljene učilnice. Veste, saj sem otroke kdaj tudi »ozmerjala«, ampak nikoli ne na način, da bi bil otrok ranjen,« je pojasnila. To, da otrokom približa materni jezik, je čutila kot poslanstvo. Boli jo, da današnji svet, ne samo mladi, tudi starejši, nimajo več ljubiteljskega odnosa do lastnega jezika. »Če zanemariš svoj jezik, si zanemaril vse: sebe, zgodovino, današnji čas, pokvaril in stran vrgel si s tem tudi jutrišnji čas.«

Iz okrogelskega mlina je bila doma njena mama

Berta Golob je odraščala v času, ko se je še slikovito govorilo, ko se je v vsakdanjem življenju uporabljalo veliko prispodob, rekov, pregovorov. Kasneje jih je, na temo besed, zbrala v knjižici; za en velik »voz sena« jih je bilo. Vzemimo eno krasno prispodobo iz pogovornega večera, o krilih. Berta Golob je prepričana, da nekaj kril vsak človek že mora imeti. Da s tistimi krili doseže, kar doseže; nekdo leti visoko, drugi dlje, važno je le, da leti. »Lepo je začutiti, da imaš krila v sebi. To je tisti polet, za to živim, in kar naredim, nekomu tudi koristim.«

Do svojega četrtega leta je bila Nakljanka, saj je bilo Struževo »prefarano« k sv. Kancijanu v Kranj šele leta 1936. Po rodu je imela povezave tudi z okrogelskim mlinom. »Tam je bila doma moja mama, potem so tam gospodarili strici, zdaj je mlin v drugačnih in drugih rokah. Spomine imam lepe na mamin rojstni kraj in v mlinu je bila rojena tudi moja sestra,« pove. Mama je, žal, umrla kmalu po rojstvu tretjega otroka. Sina, ki je pri treh tednih izgubil mamo, in tudi Berti je bilo tedaj komaj dobrih pet let. Če starejša sestra ne bi postala njena druga mama, ne ve, kaj bi se zgodilo, z izjemno hvaležnostjo Berta govori o svoji sestri, invalidni od rojstva, ki se je odrekla sanjam mladega dekleta in postala gospodinja in opora družini. »Njej in očetu dolgujem vse,« prepričano pove.

Golobovi so bili delavsko-kmečka družina. Oče je bil zidar, sam je zgradil hišo, v kateri Berta še danes živi. Hiša je stara natančno devetdeset let. Vajeni so bili zares skromnega življenja, pozimi zidarskega dela ni bilo in ta čas so živeli, kakor veš in znaš. »Mene srbi in skeli in jezi in skoraj da ne da bi človek molil, ampak raje klel, da ti ljudje danes govorijo, kako strašno je hudo. Dokler bodo gostilne polne, dokler se bo vse vozilo z avtomobili, z menoj vred, v splošnem ni čisto nič hudo.«

Ta hiša je moja in vendar moja ni

Zgodbe iz spomina na otroštvo Berta Golob skrbno neguje. Današnji »traktozaver« pač ne more nadomestiti etnološkega izročila, zato tudi knjiga Skrinja iz babičine bale in še mnoge druge. »Rada imam spomine za nazaj, nikoli se pa ne vračam npr. v službe, v katerih sem bila. Ko enkrat odideš, odideš. Zelo všeč mi je en napis, menda je napisan nad eno domačijo nekje na avstrijskem Koroškem. Piše: 'Ta hiša je moja in vendar moja ni.' In tako jaz vedno rečem za vsako tisto stavbo, hišo, v kateri sem službovala ...« Drago Papler je lepo vtkal svoja srečevanja z Berto Golob. Ko se ji je zazdelo, da jo je preveč pohvalil, mu je tisto »več« v svoji iskreni skromnosti odvzela. Čeprav, roko na srce, je dobitnica številnih priznanj.

Kako visoko je nebo, Berta dobro ve. Črtice pod tem naslovom so prav tako spomin na njeno otroštvo. Gre tudi za vsebine z versko tematiko, ki jih je zapisala v veroučnih učbenikih, šmarničnem branju. »Doma imam še vedno čez sto let staro sliko Svete trojice. Bog oče, markanten možakar z belo brado, ima na njej lepo temno rdeče oblačilo. Kako vesela sem bila kot otrok, da imam oblekico prav take barve. Naslov Kako visoko je nebo pa me spominja na mojega ata, pridnega delavca, kmečkega človeka.«

In še o ciganki Heleni

Je že tako, da se iz tako vsebinsko bogatega večera, kot je bil ta, še v noč ponesejo vtisi. Tale ciganka Helena, opisana tudi v zgodbi, me nekako ne pusti pri miru. »To je bila zelo lepa ženska, visoka. Nikoli ni nič vzela ... Po spletu okoliščin sem učila njenega zadnjega sina Marjana in vnukinjo Tatjano. Oba sta bila v poboljševalnem domu v Preddvoru. Kasneje sem izvedela, da so fanta cigani v enem boju nekje na Nemškem ubili. Bil je izredno lep fant, ta njen sin.« Berta Golob se je udeležila Heleninega pogreba, pokopana je v Kranju. »Prvič sem videla, kaj je to naricanje. Navada, da ob pogrebu naricajo, strašansko vpijejo, prav naročene so jokavke. In to so počeli cigani na Heleninem pogrebu. Takega pogreba nisem nikoli več videla, bil je edinstven. Jok brez solza s posebnim vpitjem, slovo cigana od cigana.«

Vsak je iz pogovornega večera domov odnesel svoj spomin. Ali, kot bi dejala Berta Golob: »Vsak človek ima za seboj svoje življenje, vsak ima svoj roman, svojo usodo. In vsak ima pred seboj, bog daj, jutrišnji dan.«