Planet ni prenaseljen

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 7. maj 2016 / 17:25

Je Zemlja res prenaseljena in na sebi komaj še zdrži več kot sedem milijard ljudi? Pilot Matevž Lenarčič, ki jo je pred kratkim obletel, pravi, da to ne drži. Problem je kvečjemu »menedžiranje« prebivalstva …

Birokrati hujši od vremena

Slovenski avanturistični pilot Matevž Lenarčič je prav na dan Zemlje (22. aprila ob 11.15) pristal v Portorožu in tako sklenil 42.000 kilometrov dolgo pot okoli sveta, začeto na istem kraju 25. marca. Njegova avantura je končana, aktualna in provokativna pa so njegova opažanja in spoznanja s te velike poti. Drzen je njegov komentar trditve, da je Zemlja prenaseljena in da na sebi komaj še prenaša več kot sedem milijard ljudi. »To absolutno ne drži in je zgolj manipulacija tistih, ki imajo preveč, da držijo v strahu tiste, ki nimajo nič. Ni treba ravno v letalo, lahko se gre tudi na kakšen visok hrib v jasnem vremenu, da se vidi, da je tudi Slovenija še zelo prazna in lahko brez problemov sprejme veliko število beguncev. Da ne govorim o ostalem delu sveta. Vedno pa je problem menedžiranja prebivalstva. Če je glavni motiv človeka in njegove družbenoekonomske ureditve potreba po zmagi, nadvladi drugega, kar se najlažje manifestira v trgovini vseh oblik, je pač jasno, da se materialne dobrine neenakomerno kopičijo. Lahko ste brez skrbi, da je kapitala na svetu dovolj, da nahrani večkratno populacijo našega planeta s hrano in vodo, vendar moramo v temeljih spremeniti naš odnos do samih sebe in okolice.« Načelno se je s to razlago mogoče strinjati, izvedba takšne spremembe pa bi bila zelo zahtevna, če ne celo nemogoča. Izzivalna je tudi izjava, s katero je Lenarčič povezal vprašanje prenaseljenosti z begunsko krizo. »Po eni strani se vsi zavedamo, da te migracije povzročamo Zahodnjaki z načinom življenja in vmešavanjem v njihova življenja, po drugi strani pa tem ljudem preprečujemo vstop in jim želimo zapreti vrata. To je popoln nesmisel …« – Največji problem, s katerim se je soočal na poti, ni bil v zahtevnih naravnih oziroma vremenskih razmerah, ampak v ljudeh, zlasti s tisto kategorijo ljudi, ki jih imenujemo birokrati. »Birokrat je človek, ki v strahu za svojo službo slepo sledi črki zakona (ki je velikokrat neživljenjski, zastarel, nelogičen). V zahodnih družbah je strah orodje za kontrolo človeške populacije, zato ni čudno, da se birokracija neznosno širi, zaradi prelaganja odgovornosti. Birokrat je prepričan, da je bil najprej zakon in šele potem problem, vendar ni tako. Pravila je treba vedno spreminjati v skladu z novimi dejstvi. In ker je polet z ultralahkim letalom nemogoče legalno speljati v skladu z vsemi predpisi, imamo veliko problemov, ki se odražajo v kupih papirjev in velikih stroških. Prepričan pa sem, da je zastarela, neumna, nelogična pravila treba kršiti, da se sprejmejo nova, ustreznejša …« In še: »Vedno znova me preseneti obseg in bohotenje birokracije in ljudje, ki nočejo, ne želijo, ne zmorejo ali znajo razmišljati z lastno glavo. Takšnih ljudi se resnično bojim, saj so v primeru resnih problemov potencialni eksekutorji, tudi življenj.« (Vir: MMC RTV SLO)

Britanska kraljica in naš cesar

Britanska kraljica Elizabeta II. je 21. aprila dopolnila 90, vlada pa že 64 let. Še vedno je dejavna, odhaja na državniške obiske po svetu, vsako leto predseduje prvi seji britanskega parlamenta, tedensko sestankuje z britanskim premierjem. V času njene vladavine se je zvrstilo 13 premierjev (dejanskih vladarjev njenega kraljestva), začenši z Winstonom Churchillom; ta je bil premier leta 1952, ko je takrat 25-letna Elizabeta po smrti očeta, kralja Jurija VI., postala kraljica in poglavarka Anglikanske cerkve. Njeno življenje in vladanje so zaznamovali številni prelomni dogodki, tako na politični, družbeni kot osebni ravni: druga svetovna in po njej še hladna vojna, osamosvojitev več kot deset nekdanjih britanskih kolonij, preobrazba britanskega imperija v postkolonialno skupnost Commonwealth, številne družbene spremembe in družinske tragedije (smrt princese Diane) ... Dlje od nje je v novejši zgodovini vladal le naš cesar Franc Jožef, od 1848 do 1916 – skoraj celih 68 let!

Bogastvo, prijateljstvo, pogum

»Tisti, ki izgubi bogastvo, izgubi veliko; tisti, ki izgubi prijatelja, izgubi še več; tisti, ki izgubi pogum, izgubi vse.« To je zapisal Miguel de Cervantes (1547–1616), španski pisatelj, ki je z Don Kihotom utemeljil novodobni evropski roman. Hotel je napisati satiro na viteške romane, pa se mu je posrečila sijajna upodobitev človekovega življenja, razpetega med sanje in resničnost. Na svetovni dan knjige, 23. aprila, je minilo 400 let od njegove smrti. Mi pa se ob tej obletnici vprašajmo, kako je z našo bilanco bogastva, prijateljstva in poguma. Bojim se, da smo na vseh treh postavkah že v deficitu …