Je most na Drini še?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 1. maj 2016 / 13:09

Letos mineva 55 let od 1961, ko je Ivo Andrić dobil Nobelovo nagrado za književnost. Njegov Most na Drini (Na Drini ćuprija) je bil simbol vezi med levim (bošnjaškim) in desnim (srbskim) bregom te reke. Je še?

Most je še, a ni več vez

Most na Drini v Višegradu še stoji in je pod zaščito Unesca, nima pa več svoje nekdanje simbolne moči. Sicer pa želim na tem mestu poudariti dejstvo, da lahko v romanih Iva Andrića in Meše Selimovića najdemo razlago tudi za tragedijo, ki se je v zadnjem desetletju minulega stoletja zgodila v Bosni. Odlomki iz njunih del so brezčasno aktualni. Denimo tale iz Andrićeve Travniške kronike. »Kako je mogoče, da bi se ta dežela umirila, uredila in sprejela vsaj toliko civilizacije, kot je imajo njeni najbližji sosedi, če je ljudstvo v njej razdvojeno kakor nikjer v Evropi? Štiri vere živijo na tej ozki, gorati in revni zaplati zemlje. Vsaka od njih je samosvoja in strogo ločena od drugih. Čeprav vsi žive pod istim nebom in od iste zemlje, ima vsaka vera središče svojega duhovnega življenja daleč v tujem svetu – v Rimu, Moskvi, Carigradu, Meki, Jeruzalemu in bogve kje povsod, samo ne tam, kjer se ljudje rode in umirajo. In vsaka je prepričana, da je pogoj njeni blaginji in obstoju v hiranju in nazadovanju drugih ver in da je njih napredek mogoč samo v njeno škodo. Vse štiri so postavile nestrpnost za največjo vrlino, vsaka si obeta rešitev od nekje zunaj in vsaka iz nasprotne smeri.« Neverjetno, kaj ne! Ali pa tale odlomek iz Selimovićevega romana Derviš in smrt. »Smo najbolj zapleteni ljudje pod soncem. Še z nikomer se ni zgodovina tako pošalila kakor z nami. Do včeraj smo bili tisto, kar bi danes radi pozabili. Pa tudi nismo postali nič drugega. Osuplo smo ostali na pol pota. Ne moremo nikamor več. Odtrgani smo, pa nismo sprejeti. Kakor rokav, ki ga je hudournik ločil od matične reke in nima več curka, ne izliva in je premajhen, da bi bil jezero, in prevelik, da bi ga popila zemlja. Z nejasnim občutkom sramu zaradi rodu in krivde zaradi odpadništva nočemo gledati nazaj, vendar nimamo kam gledati naprej, zato ustavljamo čas, ker se bojimo kakršne si že bodi odločitve. Zaničujejo nas bratje in prišleki, mi pa se branimo s ponosom in sovraštvom. Hoteli smo se ohraniti, pa smo se tako izgubili, da nič več ne vemo niti, kaj smo …« Takole pa je Selimović svoje rojake opisal v intervjuju z Bogdanom Pogačnikom (1973). »Bosanci imajo obremenjeno psiho, tako da so za pisatelja analitika zelo hvaležno področje. Vse, kar o bosanskem človeku govorimo, je in ni. Človek iz Šumadije, Srb, ima eno samo dimenzijo, pri nas se jih več prepleta v enem, Šumadinec je odprt, pogumen in nase ponosen, bosanski je zaprt sam vase, vendar ima hkrati tri misli v glavi. Vselej bo naredil nekaj nasprotnega od tega, kar želi. Njegov značaj je nekje temačno pobarvan. Morda je zato v njem ostala zgodovinska travma, kar se mu zdaj ob novih prelomih po svoje vrača. Prav ta notranja neuglašenost pa se vselej kompenzira s fanatizmom za to ali ono smer.« Ko v zadnjem času spremljalo epiloge sojenju največjim zločincem v jugoslovanskih vojnah, pa nam pride ko naročen tale Selimovićev 'komentar': »Pravica je kakor zdravje, nanjo misliš, ko je ni, in je v resnici nedoločljiva, vendar je mogoče še najbolj želja, naj se zatre krivica, ta pa je zelo določna. Vse krivice so enake, človeku pa se zdi, da je največja tista, ki je storjena njemu. In če se mu tako zdi, je tudi v resnici tako, ker ni mogoče misliti s tujo glavo.« Namesto sklepa pa še tale iz Mosta: »Brž ko katera koli vlada začuti potrebo, da z lepakom obeta svojim državljanom mir in blaginjo, mora biti človek previden in pričakovati ravno nasprotno.« Ko je bila v Sarajevu 1984 zimska olimpijada, sta bila mir in blaginja tega mesta na vrhuncu. Deset let pozneje pa … (Vir: Polona Balantič, MMC RTV SLO)

Perverznost tobačne industrije

»Industrija pripravlja zelo inovativne kampanje. Pred kratkim je na dan prišlo poročilo o tem, kako nagovarjajo mladino v Južni Ameriki. Reklame za tobak postavijo tik zraven sladkarij. Povsem jasno je, da merijo naravnost na otroke.«

Ta stavek je iz intervjuja, v katerem Robert Eckford, pomočnik direktorja največje nevladne organizacije na področju tobaka na svetu – Kampanje za otroke brez tobaka (Campaign for Tobacco Free Kids), razkriva, na kako sprevržene načine se tobačna industrija loteva tistih, ki so njeni bodoči kupci … Meri naravnost na otroke. (Vir: MMC RTV SLO)

Svet je simfonija

»Simfonija mora biti kot svet. Vsebovati mora vse.« Tako je bil prepričan skladatelj Gustav Mahler (1860–1911), veliki mojster simfonije. Mi pa njegovo trditev obrnimo in ugotovimo: ta svet je kot simfonija, globalna umetnina, vsebuje tako rekoč vse …