
Epopeja s srečnim koncem
Dejanovo popotovanje na grški Atos (4)
Tretji dan je Dejanu zmanjkalo vode. Imel je srečo, še vedno ga niso odkrili, kljub temu da je veslal tudi mimo pomorske straže.
»Pred seboj sem zagledal Iviron, enega najstarejših samostanov. Mislim, da danes v njem živi okoli štirideset menihov. Priveslal sem v zaliv, kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu, da človek privesla nekam, kje plovil sploh ni, niti ne običajnih ljudi. Me gledajo ... Ker se vsi samostani neverjetno intenzivno obnavljajo, je bilo na obali veliko delavcev, večinoma tujcev. Po teden dni so tu, potem se vračajo na celino. Delajo več ali manj zastonj. Tudi arhitekti in restavratorji delajo brezplačno, iz nekega odnosa, skrbi za Atos. Nalijem si nekih deset litrov vode v kantico in se vračam v kajak – vesel, da me še nihče ni opazil, ko me ustavi pogled na čudovit samostan, napol trdnjavo. Se obrnem, stopim do vrat samostana ter pomislim, da to, kar bi želel storiti, ni pametno, ker sem pač brez papirjev. Ker ko enkrat vstopiš v samostan, si dolžan, da se takoj javiš v prostorih za obiskovalce. Odločim se, da se obrnem in odidem, ko skozi glavni vhod v samostan prikoraka sivolas možic precej nizke rasti. Ogovori me in me med drugim tudi vpraša, zakaj sem sploh prišel. Moja intuicija je narekovala odgovor: da najdem samega sebe. Očitno je bil odgovor pravilen, saj me je prijel za komolec in me nežno potegnil v samostan.«
V nekem trenutku se je Dejan ponovno spomnil knjige in očeta povprašal, ali je oče Vassilios še živ. »Prepričan sem bil, da je to sedaj že star, če ne že pokojni možak. Povedal mi je, da je in da domuje ravno v Ivironu. Ga bo poklical. Malo gledam, kako bo to storil, ali bo uporabil telefon. Midva zaideva nazaj v pogovor in glej ga zlomka: čez kake pol ure oče dejansko pride ...«
Ko ostaneš, ni več vrnitve
Dejan je na Atosu pričakoval sivolase starce, naletel pa na dve tretjini mladih fantov, mlajših od trideset let, z visoko izobrazbo, znanjem angleščine. »Ko zaprosiš za vstop v red, ti dajo dve leti časa, da ugotoviš, ali si primeren zanje. Po 18 mesecih že lahko zaprosiš, da bi ostal. Vendar ko ostaneš, ni več vrnitve. Odpišejo se ti vsi finančni dolgovi, kazenski pregoni, saj tu ne velja nič iz zunanjega sveta. Seveda je tam tudi nekaj takih – to lahko mirno rečem, čeprav bodo oni zanikali – da so pobegnili ali pred ženami, zakonom, takšnim ali drugačnim. Skozi zgodovino so prihajali tudi reveži, umsko zaostali, danes tega skoraj ni več. Danes sta prisotna dva tipa: visoki spiritualci ali predani veri in civilizacije naveličeni moški. Zakaj sem poudaril visoko izobraženost: čisto na koncu moje poti sem namreč spoznal puščavnika Maximosa, nekdanjega doktorja fizike. Že 15 let živi na Atosu, od tega 13 v votlini. Nisem znal oceniti, koliko je star. Lahko 35, lahko 65. Moldavec. Videti je bil izjemno zdrav, njegovi možgani so delovali trikrat hitreje kot moji. Na začetku sva se sporazumevala z rokami. Angleško ni znal, a ko je izvedel, da sem Slovenec, je v slabih 15 minutah govoril tako slovenščino, da sem ga razumel. Pričakoval sem mirnega, počasnega puščavnika, en stavek na uro, a spoznal pravo nasprotje.«
(Nadaljevanje prihodnjič)