Dve najini poti ...

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 20. april 2016 / 11:15

... v najinem zakonu ali partnerstvu. Prva pot je slaba volja, kritiziranje, nerganje, jeza za vsako malenkost, nezadovoljstvo s partnerjem … Druga pot pa je hvaležnost in odpuščanje. Težko razumemo, zakaj tako težko prevzamemo odgovornost za svoje obnašanje v najbolj pomembnem odnosu, ki ga gradimo leta in leta. Moški zgradimo veličastne mostove, konstruiramo letala in ladje, odkrivamo zakonitosti v vesolju, vrtamo v globino zemlje, poznamo podrobnosti o novih avtomobilih (ki jih nikoli ne bomo imeli), smo zunaj doma pravi zabavljači, osvajamo Himalajo … Ženske so tudi vrhunske znanstvenice, čudovite pisateljice, pospravijo hišo, da se vse blešči, pripravijo kulinarične užitke prijateljem, potujejo na konec sveta, odlične v diplomaciji … Vrhunski dosežki izven doma, doma pa ne zmoremo energije in volje, da bi si z isto zagnanostjo pričarali in si ustvarili vrhunske dosežke v intimnem odnosu.

S prvo potjo in z neumornim razdajanjem sebe v službi in družbi se bo z leti intimni odnos zagotovo ohladil, postala bova tujca in tarnala, da takšnega zakona nisva pričakovala. Druga pot je v iskanju ravnotežja med zakonom, poklicno uspešnostjo in družbeno angažiranostjo. Na tej drugi poti sta ključna tudi hvaležnost in odpuščanje. Dokazano je, da več kot je hvaležnosti in odpuščanja v zakonskem/partnerskem odnosu, večje je zakonsko zadovoljstvo. Seveda ne v tem smislu, da hvaležnost zahtevamo od partnerja. Ampak da začnemo iskati, za kaj vse smo lahko hvaležni partnerju v vseh letih skupnega življenja. Ko to ugotovimo, ne skoparimo z besedami. Zahvalimo se partnerju za te stvari. Če bomo to storili prvič po npr. desetih letih zakona, nas bo sicer malo čudno gledal, vendar mu bo še kako prijalo. Nadaljevanje pa naj bo razmislek, kaj vse sem ali bom naredil, da bo partner lahko hvaležen meni. Kljub trudu pa ne moremo uiti napakam in neumnostim, ko zakonca prizadenemo in ko je on nas prizadel. Zato se bomo potrudili, da mu bomo preprosto odpustili. Pot do popolnega odpuščanja je sicer dolga in pogosto nelogična. Zakaj bi odpuščal nekomu, ki mi je povzročil veliko hudega. Odpuščamo vedno le zaradi sebe, saj bomo na ta način mi bolj svobodni. Iskreno odpuščanje bo možno šele, ko si bomo priznali vso bolečino, ki smo jo morali prestati.

Kot dva zrela in odrasla človeka se torej lahko odločiva za drugo pot, ki nama bo povečevala zakonsko zadovoljstvo. Prav je, da stalno razvijava medsebojno hvaležnost in da si začneva odpuščati tudi majhne napakice.