Španska gripa

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. april 2016 / 14:10

Denar in rit sta za skrit', 1. del

Tatjanca, kot ji rečejo že v mladosti, je zanimiva, iskriva in s smehom napolnjena 88-letnica. Rodila se je v številni družini, v kateri je – bolj po svoje – odraščalo 19 otrok. Precej jih je tudi umrlo, koliko, Tatjanca ne ve, ker se o tem ni nikoli govorilo. Starši so jo naučili skromnosti in ponižnosti, predvsem pa delavnosti. Nikoli se ni pritoževala, vsaj na glas ne. Če se ji je zdelo, da so bile težave, ki jih je imela, prehude, jih je za kakšen dan dala na stran, potem šele jih je ponovno vzela v roke.

Srečali sva se pri njeni sestri Roziki, s katero sta zelo povezani. Rodili sta se le devet mesecev narazen. »Na vasi se je govorilo, da je ata komaj čakal, da se babica, ki je pomagala pri mojem porodu, spravi izpod nog, da je lahko legel k mami. Tudi sicer je morala biti zmeraj v njegovi bližini. Če se je kam skrila, je že klical okoli hiše: 'Albinca, pridi, potrebujem te.' Vsi so vedeli, kaj je s tem mislil, le mi, otroci ne,« hudomušno razlaga Tatjanca.

S sestro sta bili kot rit in srajca. Sprva sta menili, da se sploh ne bosta poročili, ker se jima je zdelo, da moškega ne potrebujeta, potem pa je Tatjanca srečala Jožeta, ki je imel mlajšega brata, beseda je dala besedo, pa so se zmenili, da se vzamejo. Žal je Rozikin zakon trajal le do leta 1965, ko je na moža v gozdu padla smreka in ga pokopala pod seboj. Našli so ga šele naslednji dan, ko mu ni bilo več pomoči.

»Naša kmetija, kjer sva s sestro živeli kot otroka, ni bila velika. Le hiša je bila ogromna, pričala je o tem, da so bili predniki mogočni in bogati gospodarji. Žal je imel očetov ded dve levi roki, pa še v kozarec je rad pogledal, tako da je, ker se mu ni ljubilo delati, počasi odprodajal travnik za travnikom. Moj ata je veliko zemlje odkupil nazaj, tako da smo otroci, ki nas je imel za hlapce, lahko garali od jutra do večera. V šolo smo šli bolj poredko. Vseeno pa sem se že pri petih letih kar sama naučila brati in pisati. Stara mama je bila zelo bolna, ves čas je kašljala in zeblo jo je. Ležala je na peči ter gledala skozi okno. Ko smo šli v nedeljo k maši, nas je z očmi spremljala večji del poti in od daleč je budno pazila, da nismo počeli neumnosti. Nekoč sem slišala mamo, ko je rekla, da je babica šibkega zdravja zato, ker jo je v mladosti pičila kača in je malo manjkalo, pa bi umrla. Zelo se je bala španske gripe, zato se je nemudoma umaknila pred vsakim, ki ga je kuhala visoka vročina. Ko je umrla, so med njenimi nogami našli skrito mošnjo z denarjem. Takrat so šele razumeli, zakaj je zmeraj trdila, da je treba 'gnar in rit skrit'.«

Jože, s katerim se je Tatjanca poročila, je bil dober fant, le malo preveč stiskaški. Za vsak dinar ga je morala lepo prositi, pa si je še vzel dan za razmislek, naj ji da denar ali ne. To jo je zelo jezilo in pogosto je kuhala mulo. Nekoč je v eni od Mohorjevih knjig naletela na recept za češpljevo marmelado. Ker so imeli pri hiši več dreves, ki so bogato obrodila, ji je padlo na pamet, da bi jo skuhala in jo potem prodajala po hišah v bližnjem mestu.

»Tam okoli leta 1960 sta vladala revščina in pomanjkanje. V trgovini se je dobilo le najnujnejše. S sestro sva se lotili dela, naslednji dan sva se usedli na prvi delavski avtobus in jo mahnili v Ljubljano. Najprej sva poskusili srečo v bližini avtobusne postaje. Hitro sva prodali vse, kar sva imeli s seboj. Ne bom pozabila neke ženske, ki nama je odprla na Resljevi cesti. V obraz je bila zabuhla in vsa podpluta. Kar med vrati je nama med jokom potožila, da jo je mož pretepel in da ji ne dovoli, da bi šla iz hiše. Zadnji kozarec z marmelado sva ji podarili, tako se je nama smilila.«

Za skrite rezerve Tatjančin mož ni nikoli izvedel. Tudi od tistega, za kar ga je prosila, je zmeraj dala nekaj na stran. Lasten denar ji je dajal občutek varnosti in tudi večje samozavesti.

»Ni bolj ponižujočega kot lastnega moža, ki sem ga imela rada, fehtariti. A bili so takšni časi, na vseh koncih in krajih sva šparala. Imela sva šest otrok, ki jih je bilo treba spraviti h kruhu. Če ne bi bilo sestre, ki je s šivanjem nekaj malega zaslužila, da je lahko v stiski delila tudi z menoj, bi tenko piskali,« se spominja Tatjanca.

Že od poročnega dne naprej je sanjala, da bi imela v hiši, v kateri so živeli, tudi kopalnico. Četudi bi imela denar za gradbeni material, ga niti v trgovini ni bilo.

»Pa mi rečeta sinova, da je v bunkerju nad vasjo več kolutov bodeče žice, ki bi nam bila lahko v pomoč. Silno sem se ustrašila. Bunkerji so bili še zmeraj polni bomb, ki jih po drugi svetovni vojni niso odstranili. Odločno sem jim prepovedala! A me nista ubogala. Ko je eden od njiju s kladivom tolkel po steni, je grozno počilo. Odtrgalo mu je roko in če ne bi bilo zraven še nekaj drugih fantov, ki se niso ustrašili, ampak so mu priskočili na pomoč, bi izkrvavel. Žal je danes invalid, ima tudi poškodovan očesni živec, da se zdi, kot da ves čas mežika, kljub temu pa ni izgubil volje do življenja. Rad se šali, igra na orglice in tudi on si je ustvaril večjo družino. Do upokojitve je delal kot vratar, pravzaprav kot varnostnik, še vedno pa sodeluje pri igralski skupini in vse hecne vloge dajo njemu. Želja po kopalnici me je takrat minila, a smo jo vseeno zgradili kakšnih pet let kasneje. Spominjam se, s kakšnim užitkom sem ležala v kadi – in četudi je mož stal pred vrati in godrnjal, da s pretirano uporabo vode mečem denar skozi okno, ga nisem poslušala. Kljub kopalnici sva se z možem še zmeraj kopala le ob sobotah, tako kot smo bili že od nekdaj vajeni. Mož je bil sploh bolj neroden, če je le mogel, se je kopanju izmuznil. Trdil je, da se tako in tako vsak dan umije. Najbolj zabavno je bilo, ko je vihal rokave in mi kazal roke, da so čiste.«

Tatjanca je imela največ dela in skrbi z najmlajšo hčerko. Očitno je bilo, da je podedovala nagnjenost do pijače, kar jo je stalo tudi življenja. Bila je še mlado dekle, ko jo je večkrat ujela v kleti, kamor se je izmuznila, da je na skrivaj poskušala domače žganje.

»Najprej sem mislila, da to počne iz kakšnega meni nerazumljivega upora, a kasneje, ko skoraj ni minil dan, da ne bi bila pijana, me je začelo resno skrbeti. Neštetokrat sem jo vprašala, naj mi pove, kaj je narobe, pa je le molčala. Ali pa mi je odgovorila, da ni vse za vsaka ušesa. Mož me je tolažil, da jo bo minilo, toda nisem mu verjela. Slutila sem, da se je morala hčerki zgoditi nekaj hudega. Njena prijateljica mi je namignila, da so se na valeti nanjo spravili trije sošolci, kako se je to zgodilo, pa mi ni želela povedati. Hčerka se je potem vpisala na administrativno šolo, a ni veliko manjkalo, da je ne bi naredila. Iz internata so jo vrgli ven, tako da se je zadnji dve leti vozila od doma. Imela je srečo, dobila je dobro službo, toda kaj, ko ni dolgo zdržala. Ravno na dvajseti rojstni dan so ji rekli, naj gre. Direktor podjetja, ki je bil z nami še nekaj v sorodu, je povedal, da ni šlo drugače, saj je več kot mesec dni ni bilo v službo. Pa je od doma odhajala ob običajni uri, a tega, kje se je vse dopoldne skrivala, ni nikomur povedala. Včasih se je zatekla k moji sestri Roziki, a tudi pred njo je molčala. Njeno trpljenje je trajalo kar osem let. Takrat pa je šla pod vlak, ker ni več mogla zdržati pod težo lastnih bremen. Ne morem povedati, kako nas je smrt po eni strani potrla, po drugi strani pa sem globoko v sebi začutila veliko olajšanje. In prav tega, slednjega se še danes sramujem. Sama sebi se včasih gnusim, kako sem mogla, da sem ob smrti lastne hčerke lahko rekla, hvala Bogu, pa je končno našla mir.«

(Konec prihodnjič)