Melodija z bogato tradicijo

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. april 2016 / 16:40

V Mengšu ohranjajo dolgo in bogato tradicijo izdelave glasbil. Po stečaju podjetja Melodija Mengeš, ki je delovalo od leta 1946, je blagovno znamko kupil Ciril Burgar, ki pod tem imenom še danes izdeluje glasbila, med katerimi posebno mesto zasedajo harmonike.

Ne glede na to, kako nam je všeč slovenska narodno-zabavna glasba, je frajtonarica nepogrešljiva na vseh pomembnejših dogodkih. Od svatb in veselic do zgolj umirjenega nedeljskega kosila v družinskem krogu prenekaterega Slovenca spremlja melodija, ki jo dajejo zvoki harmonike. Še marsikatera športna prireditev ne mine brez poskočne Na Golici, ki naj bi bila največkrat predvajana melodija na svetu. Avseniki pa nasploh veljajo za enega izmed nacionalnih ponosov Slovencev.

Vse se začne v gozdu

Zgodba vsake harmonike se začne v gozdu. »Z lastnikom in gozdarjem se odpravimo v gozd, kjer izberem primerno smreko. Najboljša je tista, ki raste na skalnatem terenu, ima malo vej in je stara vsaj štirideset let. Takšna smreka ima navadno veliko gostoto lesa in poje zelo visoko,« pove mojster glasbilarstva Ciril Burgar, ki prihaja iz najboljše šole za izdelavo glasbil pri nas – podjetja Melodija Mengeš.

Dasiravno zahteva izkušenost mojstra, pa je izbira pravega lesa šele prvi korak v dolgem postopku izdelave harmonike. Z natančnostjo je treba vgraditi mehanizem, ki omogoča lahkotno in točno igranje. Veliko obrtniškega znanja zahteva tudi oblikovanje meha, ki je izdelan iz lepenke in ovčje kože, dekorativnega blaga, platna in kovinskih kotnikov. »Najboljša je koža mlade ovce, ki še ni bila strižena,« pripoveduje Ciril. Za zunanjo podobo glasbila je potrebne tudi nekaj oblikovalske žilice, ki harmoniki vtisne osebni pečat izdelovalca. Ob vseh podrobnostih, ki jih zahteva harmonika, ni nič nenavadnega, da v delavnici izkušenega mojstra nastaja od 250 do 300 ur.

V podjetju, ki je nekoč cvetelo v stavbi, kjer pod spretnimi rokami Cirila in njegovih sodelavcev še danes nastajajo harmonike in druga glasbila, je bilo v najboljših časih zaposlenih petsto delavcev. »Včasih smo naredili do štiristo harmonik mesečno,« se Ciril spominja najboljših dni nekdanje mengeške proizvodnje glasbil, ki je takoj za nemškim Hohnerjem veljala za drugo največjo v Evropi.

Melodija je bila prava valilnica mojstrov izdelovanja glasbil. V sodelovanju z obrtno šolo je celo izobraževala za poklic glasbilarja. Zato ni nič nenavadnega, da je iz mengeškega podjetja, ustanovljenega leta 1946, izšlo največ glasbilarskih mojstrov, ki še danes širijo tradicijo izdelave glasbil.

Gospodarska kriza v začetku devetdesetih ni prizanesla niti mengeški Melodiji. Po razpadu Jugoslavije je podjetje izgubilo pomembne trge v državah nekdanje skupne domovine. Leta 1994 je sledil stečaj.

Ohranil tradicijo izdelave harmonik

Melodija bi bila danes le še bežen spomin na nekdaj uspešno blagovno znamko, če je ne bi od mrtvih obudil Ciril Burgar, ki je v podjetju od leta 1984 delal kot vodja proizvodnje. Z znanjem in izkušnjami je ustvaril uspešno družinsko podjetje, ki pod blagovno znamko Melodija združuje tradicijo s sodobnimi smernicami v izdelavi glasbil. Danes v podjetju delajo tudi njegova žena Vesna, sin Borut ter snaha Nuša.

Da so uspešni, jim priznavajo tudi tujci. »Melodija odpira mnoga vrata in še danes veliko pomeni na tujih trgih,« pravi Ciril, ki je eden redkih izdelovalcev harmonik, ki z izjemo glasilk celotno harmoniko izdela sam, le s pomočjo svojih sodelavcev.

Koliko pa kupci še cenijo vrhunsko ročno izdelavo v časih, ko na trg prodirajo tudi poceni kitajski izdelki? »Danes se na kvaliteto ozira manjši del kupcev. Vseeno pa resen harmonikar prepozna in ceni kvalitetno izdelavo,« odgovarja Ciril.

Z leti se spreminja tudi struktura kupcev. »Včasih je bilo veliko takšnih, ki so si harmoniko kupili za darilo, denimo ob petdesetletnici ali upokojitvi. Danes pa jih več kupuje harmoniko za otroke,« razlaga Ciril, ki se zaveda, da se je največji razcvet narodno-zabavne glasbe že polegel.

Svoje je prispevala tudi kriza, ki marsikomu preprečuje, da bi za glasbilo odštel nekaj tisočakov. »Pred leti smo več izvažali v Ameriko, kjer so harmonike kupovali predvsem potomci slovenskih izseljencev. Nekateri so kupili harmoniko za spomin, čeprav niso znali igrati,« pove Ciril.

Ne glede na to, da je vodenje podjetja včasih težko, pa se prepreko da premagati, če delo opravljaš s predanostjo in veseljem. Ciril in Vesna Burgar in njuni sodelavci, so tradicijo in obrtniško znanje združili z ljubeznijo do glasbil, zato ni čudno, da se v njegovem podjetju tudi po sedemdesetih letih še vedno rojevajo vrhunske harmonike, ki glasbo širijo po svetu.