Potovanja zakoncev Žerovnik

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 10. april 2016 / 10:30

Od širjav argentinske pampe, pobočij Kilimandžara preko vrtoglavih prelazov Karakoruma do pragozdov Papue Nove Gvineje je pot vodila Marka in Angelco Žerovnik. Pred kratkim sta izdala knjigo Potovanja – doživljanje sveta iz prve roke, v kateri sta kot pronicljiva opazovalca sveta okoli sebe opisala svoja doživetja in prigode s petindvajsetih potovanj v šestintrideset daljnih dežel.

Komenda – »Zaslišali smo streljanje, pa smo si rekli, ali se 'garbajo' ali pa je svatba. Ko smo se približali, smo videli razposajene in oborožene svate, še ženin je imel kalašnikovko,« pripovedujeta zakonca Žerovnik o eni izmed mnogih zanimivih prigod, ki sta jo doživela v Jemnu.

Dr. Marko Žerovnik, 84-letni geograf in kartograf, in njegova 12 let mlajša žena, dr. Angelca Žerovnik, po izobrazbi specialna pedagoginja, bi lahko zbranim poslušalcem v komendski knjižnici ure in ure pripovedovala prigode, ki so se jima dogodile na potovanjih po oddaljenih deželah sveta. Pred kratkim sta izdala knjigo Potovanja – doživljanje sveta iz prve roke, v kateri sta na zajetnih 480 straneh popisala svoje vtise in jih obogatila s svojimi fotografijami. Kot pronicljiva in strokovno podkovana opazovalca okolice pa bralcu pričarata tudi čudoviti svet naravnih lepot in prebivalcev, ki v marsikateri deželi živijo precej drugače od nas.

Srečala veliko prijaznih ljudi

Prvič sta se odpravila na pot izven Evrope leta 1967, v takratno Sovjetsko zvezo. Od takrat sta ju radovednost in raziskovalna žilica vodili še na mnoga potovanja v daljne dežele. Večino od 25 potovanj, popisanih v knjigi, sta opravila po letu 1998, zadnje pa ju je vodilo pred dvema letoma v Indijo. V deželi, za katero popotniki pravijo, da še ni zares potoval, kdor je ni obiskal, sta bila kar petkrat.

V Venezueli sta obiskala Angelov slap, ki z 979 metri velja za največjega na svetu, v Tanzaniji sta se povzpela na najvišji vrh Afrike Kilimandžaro, potovala sta preko Turčije, Pakistana, Irana, pešačila po prostranih himalajskih pobočjih, se sprehajala med veličastnimi budističnimi templji v Mjanmaru in se družila z domorodci na Papui Novi Gvineji.

»Povsod sva naletela na veliko prijaznih ljudi. Muslimani so izjemno gostoljubni, prav tako budisti, katerih svet je prežet z religijo,« razlaga Angelca, ki jo vedno znova preseneča, koliko bogastva je v človekovi duševnosti in kako topli in prijazni znajo biti ljudje po svetu.

Sta pa doživela tudi manj prijetna srečanja z domačini. V Radžastanu v Indiji je njun šofer zbil pešca. Revežu ni nihče priskočil na pomoč, razjarjeni očividci pa so šli s kamenjem v roki nad šoferja. Na srečo je pravočasno posredovala policija. »Veliko premoliš na takšnih potovanjih,« pove Angelca.

Kot je običajno pri večini popotnikov, sta se tudi zakonca Žerovnik večkrat spopadala s kulturnim šokom. Težavnost soočanja z množicami revežev, ki bodo življenje preživeli kot berači na prašnih ulicah indijskih velemest, je že marsikaterega zahodnjaka, nevajenega neizprosne bede, predčasno pognala nazaj v varno domače okolje. »Ko sva spoznala, v kakšnem uboštvu živijo ljudje po svetu, sva začela še bolj ceniti udobje, ki ga imamo pri nas,« pravita.

Pisanje je bilo v užitek

Knjiga je nastajala v dveh delih. Že na potovanjih je Angelca vestno popisovala občutja in doživetja s poti, doma pa se je Marko lotil pisanja in urejanja. »Ko sem ponovno pregledoval Angelčine popotniške dnevnike, fotografije in drugo dokumentacijo, sem še enkrat potoval z mislimi. Zato pisanje te knjige kljub obsežnosti ni bilo naporno, temveč mi je pomenilo velik užitek in mi dalo možnost podoživljanja in spominjanja,« je strnil Marko.

Vsem prijetnim trenutkom in neprecenljivim izkušnjam navkljub pa se zakonca Žerovnik zavedata lepot Slovenije: »Lepo je potovati, še lepše pa je priti nazaj v našo zeleno deželo.«