Černobilska molitev

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 6. april 2016 / 09:24

Zagotovo se marsikdo spominja nesreče v Černobilu davnega aprila 1986. Bili so prvomajski prazniki, obdelovali ste vrtove. Sporočili so o nevidni radiaciji, ki se je razširila tudi nad Slovenijo.

Svetlana Aleksijevič je že leta 1997 napisala knjigo, v kateri je intervjuvala preko 40 ljudi, ki so nesrečo doživeli. Bili so tam, tam so delali in živeli. Černobil je njihov dom, življenje teče dalje. Knjigo smo brali na bralnem krožku in z njo smo se predstavili na kulturnem bazarju v Cankarjevem domu. O knjigi smo debatirali stari in mladi, predstavnice dveh bralnih krožkov iz kranjske knjižnice in šest naših dijakov. Že nekaj let izvajam medgeneracijska srečanja in vedno znova sem navdušena nad prepletanjem modrosti in izkušenosti starejših in iskrivostjo ter mladostnim žarom mlajših. Mladi zelo lepo oblikujejo svoje misli. Pritegnejo jih seveda čustveno obarvane zgodbe, ki jim starejši dodajo ozadje, svoje izkušnje in pogled s časovne distance. Lahko bi rekli, nič takega, pa je vendarle veliko. Starejši morajo poslušati mlajše, ne le sebe, in mlajši se oprijemajo izkušenj, ki se jim sicer zdijo »brezvezne«. Dijakinja je pripovedovala zgodbo o gasilcu, ki je zaradi izpostavljenosti sevanju praktično zoglenel. Njegova žena je bila noseča. Ne bi smela biti zraven, pa je zamolčala svojo nosečnost. Otrok je umrl, žena pa je le lahko ob smrti negovala svojega moža. Prepovedano je bilo imeti nekoga rad. Starejša obiskovalka pove, da je tisto poletje rodila sina – pri nas v Sloveniji. Priporočali so jim, naj ne bodo z dojenčki zunaj, naj bodo raje v stanovanjih. Zelenjava je obrodila obilno in tudi to so odsvetovali uživati. Pa so jo vsi jedli. Gob je bilo tistega leta nadpovprečno veliko in borovnic prav tako. Nesreča je naznanila razpad komunizma. Gorbačova smo gledali kot odrešenika, v Ukrajini pa je dopustil prikrivanje resnice in laganje ljudem. Zelo so bili nepoučeni, nepripravljeni. S pravilnim in strokovnim ukrepanjem bi lahko zelo omilil posledice, pa so bile pomembnejše parade in grožnje z odvzemom partijske knjižice. Zgodbe so strahotne. V ljudeh se je naselila depresija, obup, nemoč. Že tako prirojena ubogljivost in poslušnost se je prepojila s strahom in obupom. Nič ne moremo. Obup prežene vodka, ki so jo pili v enormnih količinah. Do sedaj je veljalo, pa je pošast vojna in čudež življenje. Po Černobilu to ni več tako. Ljudje so začeli fotografirati, ker jim je zmanjkalo besed. Knjiga je v Rusiji zaradi cenzure lahko izšla šele 2006, lani je dobila Nobelovo nagrado. Ob branju boste podoživeli čas, ki ste mu bili priča, nepotrebne grozote ljudi zaradi neukosti in sistema, blagodejno moč izpovedovanja. Ko vsi umolknejo in zbežijo, ostane le molitev.