Bila sem sestra in mama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. april 2016 / 12:26

Kot levinja, 2. del

»Prvo menstruacijo sem dobila – in to kljub temu, da me nikjer ni nič bilo – že pri desetih letih. Pojma nisem imela, od kod kri. Zakaj mi teče. Ko sem vprašala mamo, se je začela smejati, na koncu pa mi je zabrusila, da me je Bog kaznoval, ker sem prejšnji dan pred šolo ukradla kolo. To je bilo res, vendar sem ga ukradla zato, ker mi je nekdo dejal, da se pri nas iz dimnika čudno vali dim, pa me je zaskrbelo, kaj se dogaja …« Ko sem poslušala njeno zgodbo, sem imela občutek, kot da bi Vida živela v času pred sto leti. V resnici pa je le malo starejša od mojega prvega sina …

V letih, kar pišem Usode, sem že večkrat prisluhnila sogovornikom, ki so – tako kot Vida – že v ranem otroštvu morali skrbeti za brate in sestrice. Kakšna odgovornost je to bila! Smo družba, ki ima rek 'otroci so naše največje bogastvo' kar naprej na jeziku, v praksi pa ni čisto tako.

Pozneje, ko je Vidi umrl oče, se je njena mama 'odločila', da sama pa ne bo in je začela loviti moške. Če ni šlo drugače, je šla na štop. Včasih je tudi po več dni ni bilo na spregled, a ko se je pojavila na vratih, je smrdela po cigaretah, pijači in moških. Še vsa omamljena se je zavalila na kavč in zaspala. Prebudila se ni tudi po več dni skupaj.

»Občina je pokopala očeta na občinske stroške, meni kot najstarejši se ni zdelo vredno, da bi hodila prižigat sveče. Zakaj le? Raje sem se trudila, da sem pozabila nanj. Z njegovo smrtjo smo bili ob vsakomesečne redne prihodke, četudi je imel le za okoli 250 takratnih nemških mark pokojnine, se je dalo preživeti. Soseda Jožica mi je pomagala, da sta začeli sestri dobivati vsaj otroški dodatek, ki je prišel v moje roke. Skupaj s plačo, ki ni bila velika, se je dalo preživeti. V tistih letih sem neštetokrat sanjala o tem, da bi umrla tudi mama, ker sem hrepenela po miru bolj, kot lahko razložim. Saj bi še šlo, če ne bi začela voditi moških tudi domov. V pijanosti so potem iztegovali roke po sestricah in tudi po meni. Neštetokrat smo prespale zunaj, na mrazu. Trepetale smo v strahu, da bi nas ločili, kajti na vasi se je že govorilo, da bi bil že skrajni čas, da naj dajo kam v rejo. Začela sem obiskovati tudi šiviljski tečaj, Jožica me je naučila kvačkati in plesti. Vse, kar smo imele oblečeno, sem v kasnejših letih naredila sama. Sestrici sta bili za učenje bolj leni, veliko sem jima morala pomagati, kar je bilo zelo težko, saj me Bog ni obdaril s potrpežljivostjo. Pogosto sem ju tudi udarila, saj nisem znala drugače narediti reda. Ko sta jokali in me preplašeno gledali, me je postalo sram, najraje bi se udrla v tla, če bi se le lahko. Praznovala sem dvajseti rojstni dan, ko je mama privlekla k hiši nekega moškega, ki je trdil, da je 'duhovnik za zveri'. Bil je precej starejši od nje, imel je dolge, zelo redke lase, ki si jih je spenjal v rep. Njegov ogromni pivski trebuh ga je krepko oviral pri hoji, zato je večino časa z mamo presedel pred televizijo. Trdil je, da razume, kaj govorijo divje živali. O svojih sposobnostih je pisal tudi v časopise, ker je upal, da mu bo kakšna objava prinesla 'svetovno' slavo. Po srcu je bil zelo surov človek, mamo je nenehno tepel, od nas, deklet, pa je zahteval, da hodimo po hiši po vseh štirih. Če se mu je katera uprla, je zamahnil z bičem, kar je zelo bolelo. Sestrici si po šoli sploh nista upali iti domov. Če me nista počakali pri Jožici, sta pohajkovali po vasi in se družili z napačnimi ljudmi. Nekateri od njih so bili zelo hudobni. Dajali so jima piti, potem pa so se valjali od smeha, ko so videli, da komaj stojita na nogah. O, kako sem bila jezna, a sem morala držati jezik za zobmi, da še meni ne bi storili česa hudega. Najlepše je bilo poleti, ko so bili dnevi dolgi. Lahko smo šle v gozd po borovnice in nekaj malega zaslužile za šolske potrebščine. Še nekaj ti bom povedala, česar nisem zaupala niti Jožici: dogajalo se mi je, da so me ustavljali celo spoštovani vaški gospodje in me prosili za seks. Bilo je ogabno, po drugi strani pa so se mi smilili, saj sem iz takšnih prošenj začela spoznavati, koliko je družin, ki živijo srečno življenje le na videz. V službi sem imela sodelavko, ki ji prav tako kot meni doma ni bilo postlano z rožicami. Začeli sva se družiti, prihajala je v našo vas, kajti brez sestric nisem šla nikamor. Šli sta ji zelo na živce, a sem ostajala neomajna. Ko ni šlo drugače, je v 'napad' poslala svojega brata. Od mene je bil dve leti starejši, bežno sem ga poznala, saj je igral nogomet. Postal mi je zelo všeč, rad se je pogovarjal, in če je le utegnil, je prinesel bombone tudi za sestrici. Navezala sem se nanj, začela sem mu zaupati. Prišlo je tako daleč, da sva tudi spala skupaj. Bilo je konec maja, menstruacija mi je zamujala že več štirinajst dni. Povedala sem mu, da sem noseča, takrat pa je pokazal svoj pravi obraz. Udaril me je in začel kričati name, da sem kurba, da mu je sestra vse povedala, da sem takšna, kot je moja mama. Zvila sem se v klobčič, tako kot sem to počela takrat, ko me je tepla mama. V mojih očeh ni bilo ene same solze, le duša je kričala od bolečine in žalosti. Niti v najbolj drznih sanjah si nisem mislila, da se mi bo prijateljica maščevala na tako krut način. Še bolj sem bila potrta, ker sem ugotovila, da so vsi v tovarni vedeli, da me bo njen brat ovil okoli prsta, pa mi nihče ni povedal. Ne da bi razmišljala, sem dala odpoved. S takšnimi pokvarjenimi sodelavci nisem več mogla delati. Na srečo sem službo hitro našla v sosednji vasi, v neki pekariji. Delala sem v treh izmenah, kar je bilo zame še lažje. Na srečo se je menstruacija naslednji mesec ponovno prikazala, žal pa je izginilo zaupanje v sočloveka, zlasti v moške. Vse sem imela za izkoriščevalce, za skrajno pokvarjene …«

V zraku je, tako pravi, dišalo po pomladi in vsi ljudje so začeli govoriti, da se pripravlja osamosvojitev Slovenije. Vida se s politiko ni nikoli ukvarjala, pojma ni imela, kdo državo vodi in kdo so ministri. Poznala je le pot med službo in domom. Ko je slišala, da bo 'od zdaj vse drugače', si je te besede predstavljala na drug način kot tisti, ki so jih govorili. Mislila je, da se bo njej in sestricama bolje godilo, da bo prišel kdo, ki bo mamo in njene moške odpeljal daleč stran. A ni bilo tako.

»Še vedno smo bile prepuščene same sebi, na srečo smo mamo videle bolj poredko, na vasi so celo govorili, da sta se z 'duhovnikom za zveri', vpisala v neko sekto. Brigalo me je, hrepenela sem le po miru! Sestri Miri so na zdravniškem pregledu ob nastopu v službo odkrili, da ima v srcu luknjo. Takrat sem šele razumela, zakaj je bila zmeraj tako počasna in zakaj ni nikoli marala telovadbe. Zelo sva bili navezani ena na drugo – in ko je morala iti v bolnišnico, se me je oklepala in jokala na moji rami, kot bi bila njena mama in ne sestra. Kljub temu da je bila manjše rasti in zelo drobna, je bila zmeraj lepo oblečena. Zato sem poskrbela, četudi sem vse noči šivala! Ponosna sem bila nanjo in neskončno sem jo imela rada!«

(Konec prihodnjič)