Predtržani in hišna imena

Besedilo: Franci Valant
Kategorija: Zanimivosti / / 10:45

Planšarska koča (3)

V ustanovljeni pašni skupnosti so imeli glavno besedo veliki kmetje, kot so Franc Golmajer - Katež, Anton Žerovc - Sander, Janez Vogelnik - Legat, Janez Golmajer - Erjavc in Franc Arh - Bunder. Tudi drugi manjši posestniki so bili aktivni pri pogajanjih. Hitro in v en glas so že prvo leto obstoja pašne skupnosti sklenili, da je nujno treba zaradi gojenja in prehrane živine, ki so jo Predtržani takrat imeli v posesti več kot sto glav, organizirano pristopiti k pripravi vseh okoliščin in pogojev za letno pašo. Čez poletje pridelano krmo je bilo treba »šparati«. Za reševanje prehranjevalnih problemov v letnem času je bila predlagana priprava gorske planine na Jelovici.

Uporaba visokogorske planine pa je bila poleg drugih okoliščin pogojena tudi z obstojem planšarske koče za prebivanje pastirja in drugih prišlekov. V koči pa mora biti poskrbljeno tudi za zatočišče živine v za to pripravljenih prostorih – stajah. Take koče pa takrat na radovljiški planini ni bilo. Tudi v bližnji okolici je ni bilo. Vojna je botrovala, da je bilo več koč požganih, uničenih. Enako usodo so doživele tudi gozdarske koče. Gradnja novo načrtovanih pa se je šele začenjala.

Predtržani niso oklevali, odločitev je bila sporazumna in hitra. Sestanek odbornikov pašne skupnosti je bil na Legatovem vrtu. Poleg drugih zadev so obravnavali – in se tudi dogovorili –, da postavijo planinsko-pastirsko kočo na Radovljiški planini na Jelovici pod Visokim vrhom (1395 m), ki je tretji najvišji vrh na Jelovici. To območje je imelo prednost predvsem zaradi močnega izvira dobre planinske vode, ki je poleg paše eden od glavnih pogojev, da planina z živalmi lahko preživi in obstoji.

Koga so zadolžili, da je vzpostavil zvezo z Gozdno upravo Radovljica, ki jo je takrat vodil upravitelj Anton Hanzlovski, se ne ve. Pravili pa so, da je bilo s strani Gozdne uprave dano takojšnje soglasje in ni bilo nobenih ovir glede načrtovane gradnje. Leta 1985 še živeč udeleženec mi je med drugim omenil tudi, da je upravitelj Hanzlovski postavil pogoj, da morajo za gradnjo posekati najprej razmajane, olupljene smreke, ki so še rasle. Ko sem kasneje na planini te smreke videl, me je zanimalo, zakaj so olupljene. Povedali so mi, da so jih lupili partizani, da so dobili lubje – čreslo za izvedbo nadstreškov in sten začasnih objektov. Smreke so bile olupljene različno – od dveh do treh metrov višine. Predtržani so ta pogoj gozdnega upravitelja upoštevali in v okolju, kjer se je sekal les, najprej podrli olupljenega.

Visoki vrh, pod katerim se je takrat širila Radovljiška planina, bogata s travo, velik, prijetno razgiban pašnik, poraščen z osamelimi smrekami, borovci in grmičevjem, ki so v letnih mesecih nudili živini senco, beleži v svoji zgodovini dve posebnosti. Te posebnosti sem spoznal prav to leto, 1946, zahvaljujoč svoji udeležbi kot opazovalec ali bolje rečeno kot mlad »firbec« v aktivnostih predtrških kmetov, kot sin strokovnega vodje gradnje planšarske koče. Oče moji prošnji, da grem z njim v planino, ni nasprotoval. Vesel je bil, da sem bil pripravljen iti z njim.